V mestece Brentwood nekega večera prispeta dva sumljiva možakarja, katerima je bilo naročeno, da izsledita in umorita moškega po imenu Šved. Ko svojo nalogo tudi opravita, se film The Killers šele dobro začne; Šved, ki ga v svojem debitantskem nastopu odigra Burt Lancaster) se v zgodbi pojavlja zgolj kot spomin, kot skupek flashbackov, ki razgaljajo njegovo težavno preteklost in razloge, ki so privedli do njegovega umora. Tega pa ne preiskuje policija ali zasebni detektiv, temveč sumničavi zavarovalniški agent Jim Reardon (Edmond O’Brien), ki skuša preko pogovorov z ljudmi, ki so bili na tak ali drugačen način v stiku s Švedom, njegovi smrti dati nek smisel; izkaže se, da je bil Šved (oz. s pravim imenom Ole Anderson) nekdanji boksar, ki je bil zaradi poškodb prisiljen končati svojo kariero, a se je tekom let zaradi nespametnih odločitev in druženja s sumljivimi osebami iz kriminalnega podzemlja znašel na napačni strani zakona. The Killers, posnet po kratki zgodbi slovitega Ernesta Hemingwayja, ne bi mogel biti bolj tipičen primer klasičnega filma noir, saj vsebuje vse za ta žanr potrebne elemente; temačno ozračje, neskončno število morečih in nasilnih flashbackov, trpki realizem, glavni junaki, zastrupljeni bodisi s pohlepom, naivnostjo, cinizmom ali kombinacijo vsega trojega, usodna ženska (prelepa Ava Gardner), ki vsem moškim zmeša glavo, za 40. leta presenetljivo visoka stopnja nasilja in kompleksna zgodba, polna preobratov, zvijač in fatalističnih pogledov na svet. In četudi bi ob vseh prisotnih elementih gledalec pomislil, da je The Killers klišejski film, temu niti približno ni tako; zgodba v kombinaciji z odličnimi igralskimi predstavami ter pričakovano temačno scenografijo spretno prepleta vse pomembnejše točke žanra filma noir in jim zavoljo preobratov doda nove dimenzije, tako da gledalec nikoli ne dobi občutka “deja-vuja”. Nenazadnje pa v prid filmu govori tudi dejstvo, da je The Killers edina filmska adaptacija Hemingwayjevega dela, ki jo pisec odkrito občudoval. To pa je že samo po sebi velik dosežek.

Svobodna adaptacija pulp kriminalnega romana Badge of Evil bi za kariero Orsona Wellesa pomenil renesanso, vendar pa do tega žal nikoli ni prišlo; že med snemanjem je prihajalo do pogostih kreativnih nesoglasij med Wellesom in studiem Universal, ki je šel celo tako daleč, da je končni izdelek močno porezal in spremenil do te mere, da se ni več skladal z režiserjevo izvorno vizijo. Šele leta 1998 je luč sveta ugledala različica, narejena izključno po Wellesovih navodilih in četudi ne bomo nikoli docela vedeli, kakšno verzijo je imel filmski velikan v mislih, lahko zatrdimo, da se je tej pričujoča različica še najbolj približala. Touch of Evil se sicer šteje za enega od zadnjih velikih filmov noir, ki so tedaj že prešli v fazo zatona popularnosti žanra, vendar pa je Welles ustvari izdelek, ki posvoji nekatere tradicionalne elemente noira in jih modernizira. Dogajanje je postavljeno v vroče zakotno mestece na ameriško-mehiški meji, kjer nekega večera eksplodira bomba, podtaknjena pod avtomobil vplivnega gradbenega pogodbenika, ozadje incidenta pa raziskujeta agent iz oddelka za narkotike Vargas (Charlton Heston) in skorumpirani, godrnjavi in cinični policist Quinlan (Welles). Kot je moč od Wellesa pričakovati, Touch of Evil ni generični film noir, ampak postreže z mnogimi za tedanje čase drznimi tehničnimi podvigi (med drugim s več minut trajajočimi neprekinjenemi kadri), odličnim tempom, neolepšanim prikazom policijske korupcije in nevarnosti preprodaje mamil, kompleksno in inteligentno zgodbo ter z enim najboljših zlikovcev na velikem platnu (Quinlan). Prednost pričujočega filma je predvsem v tem, da umirajočemu žanru vlije novo življenje in navkljub vsem težavam na snemanju Welles ustvari še eno veliko umetnino, ki je potrebovala lep čas, da se je zapisala v zgodovino. Pravici je sedaj zadoščeno.