The Bride!, drugi režijski (in scenaristični) poskus igralke Maggie Gyllenhaal, je še eden od tistih filmov, ki vleče inspiracijo iz klasičnega gotskega romana Frankenstein pisateljice Mary Shelley, vendar pa se v skladu z modernimi družbenimi trendi močno naslanja na filmsko klasiko The Bride of Frankenstein legendarnega Jamesa Whala. Gyllenhaalova izhaja iz predpostavke, da je Shelleyjevaželela napisati feministično nadaljevanje svoje znamenite knjige, vendar jo je pri tem dohitela smrt, zato obsede dekle po imenu Ida (Jessie Buckley), ki se leta 1936 v Chicagu preživlja kot dekle na poziv, dokler zaradi usodnega padca po stopnicah ne umre. V istem času v Chicago prispe slovita pošast Frankenstein (Christian Bale), ki si želi nevesto in s pomočjo znanstvenice Euphronius obudi Ivino truplo, kar vodi do rojstva konflitke, nasilne in predvsem strastne romance. Feministične preobleke klasičnih del so vedno tvegan podvig, saj te (pre)pogosto zaidejo v ideološkost in vsiljivo politično korektnost, bistvo izvornega materiala pa je praktično izbrisano; The Bride! na srečo ne spada v to kategorijo in dokaj uspešno ohrani duh tako romana kot Whalove klasike, znani zgodbi pa doda še nekaj bolj ali manj posrečenih “modernih” prijemov. Med presežke filma lahko vsekakor uvrstimo energično igralsko predstavo Buckleyjeve, ki perfektno ujame enako mero anarhistične odštekanosti kot tudi ranljivosti svojega lika, osupljivo tehnično izvedbo (razkošni kostumografija in scenografija, odličen izbor glasbe, kaotičen tempo) ter prepričljivo zmes črnega humorja, grozljivke in romance, za katero poskrbi dobra kemija med Buckleyjevo in Balom. Filmu bistveno več preglavic povzroča vsebina, za katero se zdi, da skuša v dobri dve uri stlačiti preveč idej, kar posledično vodi v pomanjkanje fokusa in nedodelan družben komentar (Gyllenhaalova npr. želi raziskovati tematiko ženskega besa, vendar je ta v drugi polovici filma popolnoma prezrta). The Bride! je ambiciozna, zabavna in nasilna gotska romanca, ki navkljub nedodelanosti venomer ostaja posrečen eksperiment.

Produkcija sedmega dela v uspešni seriji metaslasherjev Scream je bila vse prej kot enostavna; glavni igralki Melissa Barrera in Jenna Ortega, ki sta najbolj zaslužni, da je franšiza obdržala popularnost tudi pri novih generacijah gledalcev, sta izviseli (prva zaradi svoje glasne podpore Palestini, druga menda zaradi prenatrpanega urnika), njima pa je sledil še odhod režiserja Christopherja Landona. Na tej točki se zdi, da je studio, ki se ni želel odpovedati molzenju dobičkonosne filmske serije, zgrabila panika, kar je bil verjetno glavni razlog, da je bila režija Scream 7 prepuščena v roke “očetu” franšize Kevinu Williamsonu. Da pa bi obup studia bil še bolj očiten, je sedmi del natrpan s povratniki kot so Neve Campbell, Courtney Cox in celo Matthew Lillard, zgodba pa je (pre)nasičena z nostalgičnimi bonbončki, ki skušajo gledalca spomniti na obstoj prvega filma. Fokus sedmega dela jena nadaljevanju zgodbe Sidney Prescott (še vedno očarljiva Campbellova), ki se z možem in najstniško hčerko preseli v novo mesto, kjer pa znova postane tarča novega / starega zamaskiranega morilca. Scream 7 je brez kančka dvoma daleč najslabši del v franšizi, ki ne uspe skriti znakov popolnega kreativnega bankrota, recikliranja klišejev in patetičnih naslanjanj na (bistveno boljši) izvirnik. Metakomentarji, po katerih je franšiza poznana, so tokrat skoraj neobstoječi oz. uporabljeni na zelo plitek način, velika večina igralskega ansambla daje vtis, da nima pojma, kaj v filmu sploh počne (še posebej Coxova, ki se pojavi za slabih pet minut, ne da bi njen lik na kakršenkoli način vpliva na potek zgodbe), prizori klanja so neimpresivni in ponavljajoči, končni razplet pa je tako idiotsko nevznemirljiv, da bo dolgočasil še najbolj zagrete oboževalce franšize. Scream 7 je filmski ekvivalent bolnika na smrtni postelji, ki bi se rad rešil muk, vendar pa nihče okoli njega nima poguma, da bi mu pomagal dostojanstveno umreti.