Mickey Keating ima že dolgoletne izkušnje na področju neodvisnih grozljivk, ki temeljijo na izrazitem minimalizmu, skromni zgodbi, ki mnogo več skriva kot pove ter nekonvencionalnih žanrskih prijemih (Darling, Carnage Park, Ritual), zaradi katerih njegovi filmi vedno močno razdvajajo občinstvo. Psihološka srhljivka Invader s tega vidika najverjetneje ne bo odgnala Keatingovih oboževalcev, hkrati pa jih tudi ne bo pridobila; film, ki traja zgolj dobro uro, sledi mlademu dekletu Ani, ki prispe v Chicago, da bi obiskala svojo sestrično, vendar pa je namesto tople dobrodošlice deležna grozljivega spoznanja, da je sestrična izginila, v njeni hiši pa stanuje tuja oseba. Invader sledi estetiki filmov s tehniko “tresoče kamere”, ki jo je populariziral predvsem Paul Greengrass v svojih modernih klasikah kot sta Bloody Sunday in United 93; ta pristop bo seveda nekatere gledalce navdušil, saj bodo zaradi tega lažje vpeti v samo dogajanje, pri drugih pa bo najverjetneje povzročal vrtoglavico in slabost. Navkljub temu je Invader uspešen poskus grozljivke, ki ne utruja s pretiranim razlaganjem vsebine in skuša pripeljati svojo (predvidljivo) zgodbo na karseda vzdušen način; to ji uspe ob pomoči avtentičnih igralskih predstav, prepričljive temačne atmosfere in grobega sloga, ki je morebiti res na trenutke moteč, hkrati pa osvežujoče distanciran od hollywoodskega kiča, ob katerem bi Invader izpadel kot še en povprečen “gospodinjski” triler. Končni rezultat je preprosta, nepretenciozna in direktna srhljivka, ki služi kot kratkočasno razvedrilo.

Psycho Killer, režijski prvenec dolgoletnega filmskega in televizijskega producenta Gavina Polona, je bil ob izidu razglašen za (še) enega od najslabših filmov vseh časov, ki se je med drugim kitil s famozno oznako 0% na spletni strani Rotten Tomatoes (navkljub temu, da je ocenjevalni sistem RT popolnoma neuporaben, plitek in zavajajoč). Ob takšnih odzivih se bo najverjetneje pri marsikomu zbudila morbidna radovednost, če je film res tako zanič kot vsi pravijo. Film sicer jezdi na valovu priljubljenosti filmov o serijskih morilcih, ki se spogledujejo s satanistično ikonografijo (zadnji tak primer je npr. grozljivka Longlegs); glavna junakinja je policistka Jane Archer (Georgina Campbell), ki je priča brutalnemu umoru svojega moža s strani zloglasnega satanističnega serijskega morilca, zato se v želji po maščevanju požene na morilcem in pri tem nehote odkrije njegov zlovešči načrt. Okvirni zaplet je klasična zgodba o maščevanju, ki obenem vključuje mnoge klišeje o filmih s serijskimi morilci in se kakopak v zadnji tretjini zateče k absurdnemu kompliciranju in pretiravanjem, kar pa sigurno ni dovolj, da bi pričujoči film uvrstili v kategorijo “najslabših filmov vseh časov”. Psycho Killer je morebiti res formulaičen, absurden in predvidljiv film, vendar ima na svoji strani prepričljivo umazano estetiko klasičnih eksplotacijskih slasherjev, vzdušno atmosfero in odlično igralsko predstavo Campbellove, ki znova dokaže, da je upravičeno ena od (žal nekoliko krivično spregledanih) kraljic modernega krika. Psycho Killer tako ne štrli iz povprečja ostalih filmov o lovu na serijskega morilca, hkrati pa ne ponudi ničesar škandalozno slabega, da bi si prislužil tako negativen odziv javnosti.