Mariana Enriquez velja za eno od najbolj prominentnih argentinskih pisateljic, ki navdušuje predvsem s svojimi grozljivimi kratkimi zgodbami, v katerih prepleta feminizem, okultizem, ljudske vraže ter socialni realizem, ki se močno naslanja na krvavo zgodovino Argentine. Ker so njene zgodbe zelo specifične in polne kompleksne alegoričnosti, jih je toliko težje prenesti v filmsko obliko na način, ki bi bil spoštljiv do literarne predloge in hkrati zanimiv za gledalce. S tem izzivom se samozavestno sooči režiserka Laura Casabé, ki v nadnaravni grozljivki The Virgin of the Quarry Lake domiselno združi dve pisateljičini zgodbi Our Lady of the Quarry in The Cart iz njene debitanske zbirke The Dangers of Smoking in Bed; dogajanje filma je postavljeno v leto 2001, ko se Argentina spopada z globoko gospodarsko krizo in naraščujočimi protesti po celi državi, sredi tega kaosa pa odrašča najstnica Natalia, ki se znajde v cvetu pubertete in prebujajoče se seksualnosti. Predmet njenega poželenja je vrstnik Diego, ki pa je v razmerju s starejšim dekletom Silvio, zato Natalia ob pomoči svojih najboljših prijateljic in vraževerne babice Rite zateče k drastičnemu ukrepu; nad novopečeni par bodo priklicali starodavni urok. The Virgin of the Quarry Lake bi na najbolj preprost način opisali kot svojevrstno interpretecijo motivov iz kultne grozljivke Carrie, le da je zgodba tokrat močno obarvana s subtilnim družbenim komentarjem in se bolj kot na naspidirano akcijo zanaša na počasen tempo, neprijetno atmosfero in globoko simboliko, ki je prepuščena številnih interpretacijam. Casabéjin film je za ogled vsekakor naporen in zna pošteno preizkušati gledalčevo potrpljenje, vendar se obenem odkupi z odličnimi igralskimi predstavami, večplastno in po lynchevsko zamotano zgodbo, številnimi strašljivimi trenutki in peklenskim epilogom, kjer se groza poveže s čistim nihilizmom. The Virgin of the Quarry Lake je izvrstna grozljivka, ki navduši zahtevnejše oboževalce žanra kot tudi tiste, ki so bili doslej prepričani, da se dela Mariane Enriquez ne morejo prepričljivo prenesti v filmsko obliko.

Majhno vasico v okrožju Bridgend, Južni Wales je med letoma 2007 in 2014 pretresala “epidemija” nepojasnjenih samomorov mladih ljudi, starih do 15 do 30 let. Zabeleženih je bilo skoraj sto tragičnih smrti, katerih še danes spremljajo skrivnostne okoliščine, saj nihče od preminulih za seboj ni pustil poslovilnega pisma ali karkšnekoli sledi, ki bi pojasnile vzrok za porast samomorov. Srhljiva drama Brigend delno temelji na omenjeni tragediji, četudi je njegova zgodba popolnoma izmišljena in sledi mladi Sari (Hannah Murray), ki se z očetom policistom preseli v Bridgend ravno v trenutku, ko se vasica pripravlja na pogreb še enega najstnika, ki je v bližnjem gozdu storil samomor. Sprva introvertirana Sara kmalu naveže stik s skupino vrstnikov, za katere pa se izkaže, da so člani samomorilskega kulta, ki si preko spletne klepetalnice dogovarjajo glede tega, kdo si bo naslednji vzel življenje. Bridgend je film, kateremu bi lahko objektivno očitali predvsem to, da se je resnične tragedije lotil mnogo prezgodaj (v odjavni špici je zapisano, da se samomori v Bridgendu še nadaljujejo) in zato ni presenetljivo, da je bil film deležen precej negativnih in burnih čustvenih odzivov s strani lokalne skupnosti. Navkljub temu pa je Bridgend daleč od slabega ali neokusnega filma; odlikuje ga prepričljiva temačna in depresivna atmosfera ter subtilno obravnavanje občutljive problematike samomora, pristne igralske predstave (velja omeniti predvsem rosno mladega Josha O’Connorja) in izpiljena vizualna podoba, ki v žalostno zgodbo vnaša poetičnost narave, ki pritiče filmom Terrenca Mallicka. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da film (pre)več časa nameni rahlo klišejski ljubezenski zgodbi med Saro in O’Connorjevim likom, medtem ko družbeni komentar o samomoru ostaja (namerno?) zamegljen. Bridgend je rahlo nedodalen in problematičen film, ki pa vseeno ponudi dovolj močnim čustvenih trenutkov, da služi kot korektno svarilo o tragičnih posledicah najstniške tesnobe.