Honey Bunch je film, ki ga v današnji ponudbi pošteno pogrešamo; hibrid črne komedije, telesne grozljivke in tragedije je hkrati zalo tvegan kot tudi posrečen eksperiment, ki pri gledalcu z enako prepričljivostjo obudi tako občutja huronskega smeha kot tudi šokantne groze. Film kanadskih režiserjev Madeleine Sims-Fewer in Dustyja Mancinellija sledi zakoncema Diani in Homerju, ki preživljata težke čase; zaradi hude prometne nesreče je Dianin spomin v popolnem razsulu, zato jo Homer odpelje v zasebno kliniko, ki izvaja eksperimentalen program, ki bi ji pomagal povrniti spomin. Dianino zdravljenje se sprva izkaže za uspešno, vendar pa je ob sestavljanju spominov priča strašljivim halucinacijam, ki postopoma razkrijejo grozljivo skrivnost, ki tiči za zidovi klinike. Honey Bunch je film, ki ne bo povšeči vsakemu gledalcu, še posebej zaradi specifičnega smisla za humor, ki se ne boji spogledovati z grotesknostjo ter čudaške, skoraj surrealne atmosfere, ki sicer zelo pristaja čudaški zgodbi. Sims-Fewerjeva in Mancinelli izvrstno lovita ravnotežje med komičnim in srhljivim, pri tem pa se poslužujeta čudaških dialogov in domiselne uporabe sentimentalne glasbe, ki deluje v popolnem kontrastu z grozo, kateri so liki (in gledalci) priča. Zgodba sicer nima sicer zgolj namena šokirati, ampak tudi izluščiti močan družben komentar o človekovi vešči fascinaciji nad tem, da bi prevzel “frankensteinovsko” vlogo ustvarjalca življenj, ki pa zavoljo krutih naravnih zakonov pogosto vodi v tragedijo. Edino, kar bi filmu lahko objektivno očitali, je njegova dolžina skoraj dveh ur, ki ni povsem upravičena in predvsem v zadnji tretjini vodi v ponavljanje motivov in raztegovanje dogajanja. Navkljub temu je Honey Bunch zelo domiselna komična grozljivka, ki bo zadovoljila zahtevnejše okuse.

Ali resnično potrebujemo še en film na temo invazije živih mrtvecev? V primeru filma We Bury the Dead je odgovor vsekakor pritrdilen, saj režiser in scenarist Zak Hilditch stori nekaj drznega oz. že skoraj nezaslišanega; iz koncepta zombijev ustvari razmišljujoč in melanholičen film ceste, kjer se akcija umakne eksistencialnim vprašanjem o krivdi in odpuščanju, še posebej v naših odnosih do najbližjih. Okvirna zgodba filma se vrti okoli katastrofe z nenamerno detonacijo eksperimentalnega orožja ameriške vojske, ki uniči vzhodno obalo Tasmanije, redke preživele pa spremeni v zombijevska bitja s komaj delujočimi možgani, ki brezciljno tavajo po opustošeni pokrajini. Kmalu po razglasitvi izrednih razmer v Tasmanijo prispe Ava (Daisy Ridley) in se pridruži prostovoljcem pri čiščenju škode in odstranjevanju trupel, hkrati pa želi najti tudi svojega pogrešanega moža Mitcha. Velja opozoriti, da bodo gledalci, ki od filma We Bury the Dead pričakujejo hitro in napeto akcijsko avanturo z ogromno pretiranega nasilja in gravža (četudi obojega tudi tokrat ne primanjkuje), najverjetneje razočarani. Hilditcha bolj kot epska zgodba o reševanju sveta zanima osebna vojna glavne junakinje, ki jo izvrstno odigra vedno očarljiva Ridleyjeva, hkrati pa iz zombijev ustvari tragične antiheroje, ki spremljajo postopno razpadanje njihovih teles, medtem ko se umirajoči možgani še vedno oklepajo sladkih spominov na njihove partnerje in družino. We Bury the Dead je tako vse tisto, kar od grozljivke o zombijih ne pričakujemo; melanholičen in tih film ceste, ki prepriča gledalca z vzdušno atmosfero, prepričljivimi trenutki (redkega) suspenza, humorjem in čustveno katarzo, ki na koncu poti pričaka tako njega kot tudi glavne junake. Več kot dobrodošla osvežitev žanra zombijevskih filmov.