The Mist, filmska adaptacija istoimenske novele Stephena Kinga, ki je izšla v zbirki Mrtva straža, predstavlja prvi izlet režiserja in scenarista Franka Darabonta v žanr čistokrvne grozljivke, pa četudi se je že pred tem proslavil s klasikama The Shawnshank Redemption in The Green Mile, ki sta prav tako temeljila na Kingovih delih, le da sta obe bili realistični zaporniški drami. In glede na to, da je Darabont v obeh primerih navdušil tako kritike kot občinstvo, so bila pričakovanja ob tretjem sodelovanju s Kingom na tako višji ravni. The Mist je z nekaterimi (zelo posrečenimi) izjemami dokaj zvesta adaptacija novele; po hudi nevihti ulice mesta Bridgton preplavi skrivnostna gosta megla, v kateri se skrivajo orjaške pošasti, peščica preživelih pa se pred nevarnostjo zateče v supermarket, kjer pa začetno zaupanje kmalu zamenjata kaos in okruten boj za obstanek. Darabontova različica odlično povezame ključne motive Kingove novele, med drugim tudi subtilno kritiko verskega fundementalizma (tega pooseblja odlična Marcia Gay Harden v vlogi verske blaznice, ki je prepričana, da so pošasti božja kazen) ter človekovega večnega strahu pred neznanim, obenem pa se močno spogleduje z elementi Lovecraftovske kozmične in telesne groze. Film zelo dobro izkoristi omejenost na eno samo lokacijo ter občutek skrivnostnostni megle, kar prispeva k gradnji strašljive atmosfere, impresivni videz pošasti (z občasno nekoliko kilavimi posebnimi učinki), odlična igralska zasedba, prepričljiv gravž ter brezhibno ohranjanje ravnovesja med grozo in emocionalno človeško dramo pa prispevajo k nadpovprečno dobremu rezultatu, seveda pa velja omeniti tudi zastrašujoč konec, ki gledalca psihično popolnoma uniči. The Mist je tako ena najboljših adaptacij Kingovih del, ki dokaže, da ima žanr grozljivke lahko veliko srca.

Okoli grozljivke Diabolic so se po spletu razširila mnenja, da gre za enega najstrašnejših filmov zadnjih let, kar je verjetno tudi spreten marketinški trik, ki lahko hkrati zbudi zanimanje gledalcev kot tudi povzroči njihov močan odpor, ko film ne izpolni (pre)visokih pričakovanj. Posledica slednjega je tudi to, da je film nenadoma deležen celega kupa zelo krivičnih in neupravičenih pripomb, ki izničijo resnično kvaliteto izdelka. Da ne bo pomote; Diabolic ni eden od najstrašnejših filmov vseh časov, v osnovi je precej standardna grozljivka, ki se dotika motivike okulta, demonske obsedeno in verskega fanatizma, vendar pa te znane elemente zapakira v povsem kompetentno narejeno in atmosferično strašljivko. Zgodba filma sicer stoji na majavih nogah; Elise je preživela članica fundementalističnega verskega kulta, ki jo tudi po desetih letih svobode še vedno preganjajo nepojasnjene psihotične epizode, zato ji njen psihiater predlaga katastrofalno neumen načrt, ki ga film sicer ne problematizira; vrnitev k pripadnikom kulta in konzumacijo psihadeličnega zdravila, ki bi ji pomagalo povrniti potlačene spomine. Po pričakovanjih se načrt izkaže za katastrofo in Elise kmalu postane tarča nevidne demonske sile. Precej neumen zaplet je hkrati tudi edini resnejši problem filma Diabolic; režiser in scenarist Daniel J. Phillips s svojim drugim celovečercem namreč dostavi vse elemente, ki so potrebni za sicer predvidljivo, toda še vedno napeto in dramatično filmsko izkušnjo. Film zaznamujejo dobre igralske predstave, nekaj presenetljivo dobrih prizorov suspenza in groze, vzdušno temačno atmosfero ter živahen tempo, zaradi katere zgodba ne zapade v razvlečenost ali monotonost. Če odmislite neumen zaplet in nekaj zoprnih klišejev, je Diabolic povsem spodobna okultna grozljivka za preganjanje dolgčasa.