Kadar je govora o najboljših filmih, posnetih po računalniških igrah, lahko med resnejše kandidate uvrstimo kronično podcenjeno nadnaravno grozljivko Silent Hill iz leta 2006 v režiji Christopha Gansa, ki je zgradila močan most med grotesknim in surrealnim duhom kultne serije psiholoških srhljivih iger ter sprememb, ki jih je pri filmskih adaptacijah treba vzeti v zakup. Ravno zato so bila pričakovanja ob najavi novega Gansovega celovečerca o zloveščem mestu duhov Silent Hill nekoliko višja kot pri ostalih filmih, posnetih po igrah, delno tudi zato, ker je Return to Silent Hill navdihnjena po drugem delu v franšizi Silent Hill 2, ki jo oboževalci čislajo kot najbolj strašljivo in psihološko kompleksno igro vseh časov. Film vsaj okvirno sledi zgodbi omenjene igre; slikar James Sunderland (Jeremy Irvine) prejmepismo svoje izgubljene simpatije Mary, ki naj bi ga čakala v skrivnostnem mestu Silent Hill, vendar mu ob prihodu kmalu postane jasno, da mesto čuva grozljivo spoznanje o njegovi preteklosti. S filmom Return to Silent Hill Gans znova dokaže, da razume duh iger in njihovo prav posebno atmosfero uspešno preslika tudi v filmsko obliko; prepričljiv videz ikoničnih pošasti, izpiljena surrealna vizualna podoba, melanholična glasba in privlačen miks grotesknosti in telesne groze uspejo gledalca brez težav potegniti v vzdušno nočno moro, kjer so pogosto srhljive podobe pomembnejše od vsebine. Filmu se bistveno bolj zatakne pri občasno pretiranem zatekanju k posebnim učinkom, ki zaradi relativno nizkega proračuna niso ravno impresivni, verjetno največja težava pa so zgodba in njeni liki, ki bi si zaslužili bistveno več poglobljenosti in kompleksnosti, še posebej glede na izvorni material. Velja še omeniti, da se film drži sprememb, ki so bile vzpostavljene v filmu iz leta 2006, zatorej bodo tisti gledalci, ki jim ta pristop ni že v prvo odgovarjal, tudi tu našli veliko razlogov za pritoževanja. A navkljub vsem zdrsom in nepopolnosti je Return to Silent Hill presenetljivo solidna rekonstrukcija kultne računalniške igre.

Če kje obstaja skupina filmarjev, ki si je svoj uspeh vsekakor zaslužila, je to ravno družina Adams (oče John Adams, mama Toby Poser ter njuni hčerki Zelda in Lulu Adams), ki je v zadnjem desetletju postala uveljavljeno ime znotraj kroga neodvisnih grozljivk in dokazala, da tehnične in finančne omejitve niso kos ustvarjalnemu zagonu in entuziazmu, ki ju je moč čutiti v vsakem njihovem družinskem projektu. S celovečercem Mother of Flies se družina Adams sooči s svojim doslej najbolj osebnim filmom v karieri, saj zgodba izhaja iz njihove osebne izkušnje ob soočanju s hudo boleznijo; Zela in John odigrata vlogi na smrt bolne hčerke in njenega utrujenega očeta, ki se po neuspešnem zdravljenju odpravita v gozdove, da bi obiskala lokalno čarovnico (Poser), ki jima ponudi rešitev, vendar z nepredvidljivimi posledicami. Pričujoči film predstavlja vrnitev družine Adams k žanru mistične folk grozljivke, ki pričakovano grozo in suspenz zamenja za meditativno in poetično zgodbo o minljivosti in prebolevanju izgube bližnjega. Tisti, ki pričakujete klasičen strašljiv film, boste najverjetneje razočarani, saj družina Adams tokrat ubere bolj melanholičen ton, ki ni toliko zastrašujoč kot je emocionalen. Ta sprememba atmosfere seveda ne pomeni nič slabega, saj je filmi poln iskrenih in čustveno razburkanih prizorom, za kar se je potrebno zahvaliti tudi prepričljivim igralskim predstavam (izstopa predvsem hčerka Zelda) ter izvirni simboliki. Mother of Flies je obenem tehnično najbolj dodelan in izpiiljen film v karieri družine Adams, ki postreže s presenetljivo učinkovitimi posebnimi učinki ter vzdušno kombinacijo gravža in mistike, ki pritiče duhu “dnevnih” grozljivk tipa Midsommar in The Wicker Man. Četudi ima film na trenutke prepočasen tempo in premalo zgodbe za slabo uro in pol, vendar pa Mother of Flies znova služi kot dokaz, da je res težko najti tako entuziastično in kreativno skupino kot so člani družine Adams.