O filmu Primate ni moč napisati veliko, ne da bi ob tem zapadli v dolgočasje; gre za akcijsko grozljivko, ki se povečini odvije v notranjosti prestižne vile na Havajih, kamor za vikend prispe skupina prijateljev in se spozna s simpatičnim šimpanzom Benom, ki je sicer hišni ljubljenček enega od deklet iz skupine. Bena, ki je sprva zelo gostoljuben, ugrizne stekla žival in prijateljska opica se nenadoma spremeni v nasilno morilsko zverino. Primate je “opičja” različica kultnega romana (in filma) Cujo pisatelja Stephena Kinga, le da je tokrat s steklino namesto psa okužena opica… in to je tudi vse, kar je vredno omembe v pričujočem filmu režiserja in scenarista Johannesa Robertsa. Je potemtakem Primate slab film? Ne. Opica Ben predstavlja dokaj zanimivega zlobneža, posebni učinki so dostojni, film premore nekaj napetih akcijskih prizorov (zanimiv je trenutek, ko morajo človeški liki za preživetje ostati v bazenu, medtem ko opica kroži okoli njih) in simpatično dožo gravža, hkrati pa svojo nepretenciozno in preprosto zgodbo zaključi s hitrim in živahnim tempom. Navkljub temu pa se zdi, da je film poln neizkoriščenega potenciala in kot tak ponuja gledljivo, vendar zelo pozabljivo izkušnjo; vsi liki so nedodealni in enodimenzionalni (večina jih je v filmu zgolj zato, da pristanejo na jedilniku pobesnelega Bena), zgodba ne postreže z nobenim omembe vrednim zasukom ali presenečenjem, sicer spodobna akcija je formulaična in bi si lahko privoščila še več brutalnosti, nasploh pa Robertsov film ne ponudi ničesar, s čimer bi se lahko zasidral v gledalčev trajnejši spomin. Primate je šolska definicija pozabljivega filma, ki ni slab ali dober, ampak zgolj obstaja in takšne filme je resnično najtežje gledati.

Petega oktobra 2025 je domači filmski svet pretresla novica, da nas je v 55. letu starosti zapustil režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki se je uspel uveljaviti tudi v mednarodnih vodah. Med drugim je bil sodelavec nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, s katerim je realiziral dva projekta; psihološko dramo Lara in minimalistični neo-noir triler Islands, ki je hkrati predstavljal tudi Kutinov scenaristični labodji spev. V slednjem spremljamo Toma (Sam Riley), nekdanjega športnega zvezdnika, ki je sedaj zgolj bleda senca samega sebe in se preživlja kot učitelj tenisa v luksuznem hotelu na Kanarskih otokih. Njegovo življenje je en sam hedonistični dolgčas; podnevi naveličano uči svoje stranke, ponoči pa zahaja v bližnji nočni klub in se prepušča popivanju in aferam za eno noč. Potem pa nekega dne v hotel prispeta zakonca Anne in Dave s svojim sinom Antonom, ki zbudijo Tomovo zanimanje; ta je namreč prepričan, da je Anne že nekje videl, povrhu tega pa se mu življenje še bolj zaplete, ko Dave med njuno nočno pijansko avanturo izgine neznano kam. Islands je film, ki si ga je Gerster zamislil kot domiseln poklon zapuščini ameriške pisateljice in mojstrice psihološkega suspenza Patricie Highsmith, hkrati pa kot subtilno študijo značajev ljudi, ki funkcionirajo zgolj kot “otoki”; kot svetovi v malem, ki živijo drug zraven drugega, četudi so njihovi odnosi bežni in hitro pozabljivi. Gerster in Kutin dogajanja ne gradita na velikih preobratih in melodramatični napetosti, ampak se prepušča vzdušni noirovski atmosferi in zvitemu preigravanju s stereotipi, suspenz iz misterij pa ostaneta skriva v tistem, česar gledalci nikoli ne vidimo. Četudi film venomer na zelo prebrisan način daje vtis, da bo zgodba o Tomou, Anne in Davu pripeljala do nekega katarzičnega epiloga, do tega nikoli ne pride; Islands je namerno nedorečen in površinski film, kar pa ni znak pretencioznosti ali kreativne lenobe. Ravno nasprotno; Gerster samozavestno ustvari izvrstno rekonstrukcijo klasičnega filma noir in tej doda privlačne dialoge, izvrstne igralske predstave (še posebej navduši Riley, ki je žal prepogosto podcenjen igralec) in čudoviti sončni atmosferi. Islands je spretno zrežiran in spisen triler, ki gledalcu ugodi ravno zaradi tega, ker ne želi ugajati.