Osgood Perkins je samo med letoma 2024 in 2025 posnel tri celovečerce, s katerimi je pri nekaterih gledalcih bodisi utrdil sloves enega od mojstrov sodobne grozljivke bodisi je s svojim brezkompromisnim in zahtevnim slogom mnoge gledalce tudi odvrnil. Psihološka folk grozljivka Keeper je film, ki bo to razdvojenost najverjetneje ohranil, saj gre za njegov daleč najbolj nekonvencionalen in abstrakten projekt v karieri, ki bolj diši po njegovih zgodnejših filmih kot sta The Blackcoat’s Daughter in Gretel & Hansel. Zgodba vsaj na prvi pogled sledi precej klišejskemu zapletu o ljudeh, ujetih na odročni lokaciji sredi ničesar; Malcom in Liz sta par, ki nameravata praznovati prvo obletnico skupnega življenja v njegovi luksuzni koči sredi gozda. Kmalu po prihodu je Liz podvržena seriji strašljivih vizij, ki postopoma razkrivajo grozljivo preteklost kraja, sočasno pa se začnejo tudi kazati razpoke v vse prej kot idealnem odnosu med osrednjima likoma. Keeper sprva daje občutek, da gre za še eno zgodbo o tem, kako izolacija in strah vplivata na razpad odnosov oz. vzorne komunikacije, vendar pa se Perkins tokrat bolj zanaša filmsko pripovedovanje mojstra, kot je (bil) David Lynch; na serviranje grotesknih in abstraknih podob, ki nadomestijo besede, še posebej takrat, ko je potrebno razložiti ozadje samega dogajanja. Ta pristop bo kakopak nekatere gledalce zafrustriral, spet druge pa navdušil, vendar pa tudi zunaj tega film Keeper ponudi dovolj argumentov, zakaj Perkins ostaja eden od najbolj unikatnih filmarjev ta hip; njegov fenomenalni občutek za grajenje kot struna napetega suspenza, temačne atmosfere in domiselne uporabe zvoka naredijo še iz tako bizarnega filma nekaj, kar je vredno vsaj enkratnega ogleda. Nenazadnje pa velja omeniti tudi perfektne igralske kreacije, kjer pričakovano zasijeTatiana Maslany, ki si bo s sodelovanjem v takšnih projektih zelo hitro prislužila naziv eden od kraljic modernega krika. Keeper je film, ki bo navdušil predvsem Perkinsonove najbolj zagrete oboževalce, druge pa verjetno pustil hladne.

Kriminalna psihološka grozljivka No Tears in Hell, drugi celovečerec režiserja in scenarista Michaela Caissieja, je zanimiv filmskih eksperiment, ki skuša prepletati resničnost s fikcijo. Zgodba filma namreč temelji na zločinih resničnega ruskega serijskega morilca Alexandra Spesivtseva (1970), bolj znanega po vzdevku Sibirski razparač, ki je med letoma 1991 in 1996 s pomočjo zaščitniške matere umoril mladih brezdomcev in deklet (obsojen je bil zgolj za štiri umore, neuradno pa naj bi bil odgovoren za smrt več kot 80 ljudi), v nekaterih primerih pa je celo zaužil njihovo meso. Pričujoči film Spesivtstevo zastrašujočo zgodbo prestavi iz Rusije na Aljasko, kjer navidez zadržani mladenič Alex (odlični Luke Baines, ki je srhljivo podoben resničnemu morilcu) v svoje zanikrno stanovanje zvabi več mladih fantov in deklet, katere brutalno umori, mama pa mu pomaga počistiti sledi za zločini. Caissie sicer sledi preverjeni formuli tipičnega filma o serijskem morilcu, ki kot tak ne ponudi ničesar bistveno novega; priča smo še enemu brutalnemu potretu sprevrženega klavca, katerega strašljiva zgodba je razkrita preko flashbackov in citiranja odlomkov iz njegovega dnevnika, četudi bi si gledalci želeli za še nekaj odtenkov poglobljeno zgodbo. Navkljub temu je No Tears in Hell presenetljivo gledljiv in efekten film, ki se lahko pohvali s prepričljivimi posebnimi učinki, realističnim gravžem in predvsem temačno atmosfero, ki s poudarkom na hladnih barvah imitira temačno estetiko skandinavskih kriminalk. Filmu se nekoliko zatika pri igralskih predstavah, kjer se pri določenih članih ansambla pozna pomanjanje nastopanja pred kamero, obenem pa zgodba trpi za neodločnim tempom, ki pogosto hodi na meji med atmosferičnostjo in dolgočasnostjo. No Tears in Hell ni noben žanrski presežek, je pa povsem kompetentno narejen film o serijskem morilcu.