Psihološka srhljivka It Ends se v prvi polovici odvija kot film, kateremu bi prisodili oznako znanstvene fantastike; skupina štirih mladih ljudi se z avtomobilom odpravi na izlet in nenadoma obtiči na cesti, ki vodi zgolj naravnost in se kar noče končati. Če se ustavijo za več kot minuto in pol, začnejo iz gozda naproti njim teči neznani (in očitno nevarni) ljudje, zato jim ne preostane drugega kot da potujejo naprej v upanju, da se cesta nekje konča. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Alexa Ulloma je eden od tistih filmov, ki ugleda luč sveta brez kakšne odmevne reklame, pa četudi bi si jo še kako zaslužil: It Ends namreč ni še en v vrsti filmov, ki bi se neposredno dotikal posameznikovega vdora v t.i. alternativno resničnost, ampak ga je moč interpretirati na izključno metaforični ravni. Ulloma ne zanimajo neposredne razlage dogajanja, kar bo marsikaterega gledalca najverjetneje ujezilo, ampak skuša preko bizarnega zapleta ustvariti nenavadno očarljiv generacijski film o mladih ljudeh, ujetih v neskončni cikel repeticije, bega pred resničnostjo in “vožnje” naproti nejasni in negotovi prihodnosti, ki tokrat ostane zgolj neskončna cesta. Če se gledalec navadi na to izrazito metaforično naravo filma, bo v njem našel ogromno presežekov; od izvrstnega igralskega ansambla, domiselno uporabe melanholične glasbe, enako duhovitih kot kot tudi trpko realističnih dialogov pa do domiselne realizacije preprostega koncepta, ki od začetnega srhljivega suspenza vodi v sprva zmedeno, pa vendar močno emocionalno katarzo. In Ends se sicer nehote ujame v repeticijo dogajanja, kar povzroči občasne trenutke razvlečenost, toda končni rezultat je še vedno ganljiv in pristen portret stanja generacije mladih ljudi, ki je obsojena na večno negotovost.

Biblično nadnaravno grozljivko The Carpenter’s Son bi lahko brez težav odpravili kot še en neumen filmski eksperiment, vreden posmeha, še posebej na podlagi dejstva, da v njem glavno odigra Nicolas Cage kot Jožef, mož Device Marije, katero je zaplodil Sveti duh in ji naklonil božjega sina. Navkljub temu pa se celovečerec režiserja in scenarista Loftyja Nathana preigrava z nekaterimi zanimivimi idejami, ki bi znale vnesti svežino v podžanr pogosto sentimentalnih in dolgočasnih verskih filmov. Film vleče navdih iz Evangelija po Tomažu, ki ga zaradi “kontroverznih” idej in bolj kompleksnega portreta Jezusa, bodočega odrešenika človestva, katoliška cerkev ne priznava, Nathan pa na podlagi tega ustvari temačno, nasilno in presenetljivo kompleksno interpretacijo zgodnjih Jezusovih let, ko ta šele spoznava svoje poslanstvo na Zemlji in okusi prvo prepovedano skušnjavo v obliki ženskega demona. The Carpenter’s Son je film, katerega največji problem je njegova igralska zasedba; Cage kot Jožef s svojim močno izrazitom ameriškim naglasom izpade precej čudno, medtem ko je Noah Jupe kot mladi Jezus premalo izrazit in karizmatičen, da bi lahko pustil močan vtis, še najslabše pa jo odnese pevka FKA Twigs, ki je kot Marija potisnjena v ozadje in pogosto zreducirana na statisko. Na srečo nobena igralska predstava ni tako slaba, da bi odpravila mnogih prednosti filma; Nathan namreč uspe ustvariti osvežujoče temačno, nasilno in napeto karakterno študijo bodočega odrešenika, ki se med drugim sprašuje, če je človeštvo sploh vredno žrtvovanja in odpuščanja, ki je božjemu sinu zaukazano v njegovem poslanstvu. Povrhu tega film prepriča z izpiljeno vizualno podobo, bogato atmosfero, ki je polna temačne skrivnostnosti, domiselno uporabo bibličnih motivov in dejstvo, da film navkljub nekaterim vprašljivim odločitvam nikoli ne izpade tako neumno in absurdno kot bi pričakovali. The Carpenter’s Son je daleč od presežka, vendar pa je še vedno dovolj posrečen in zanimiv žanrski eksperiment, da bo zbudil pozornost.