The Black Phone, nadnaravna grozljivka o najstniku Finneyja, ki skuša zbežati iz ujetništva Grabeža (Ethan Hawke), sadističnega serijskega ugrabitelja in morilca otrok, je leta 2021 postala velika komercialna uspešnica, saj je njen proračun znašal slabih 18 milijona dolarjev, v blagajne pa jih je prinesel vsaj osemkrat toliko. In ker je Hollywood zavohal novo priložnost za kovanje denarja, je bilo nadaljevanje filma skoraj neizogibno, vendar pa je pri tem nastal manjši problem; prvi film je deloval kot zaključena celota, ki s smrtjo antagonista ni ponujal veliko prostora za nadaljevanje. To oviro je režiser in scenarist Scott Derrickson premagal s tveganim podvigom; Grabež je postal entiteta iz ledenega pekla, ki preganja svoje žrtve v sanjah, med drugim tudi Finneyjevo sestro (znova odlična Madeline McGraw), ki je priča vizijam brutalnih umorov otrok v gorskem katoliškem kampu, zato se skupaj z bratom in svojo simpatijo odpravi v deželo snega in ledu, da bi našla trupla mrtvih otrok in s tem dokončno uničila Grabežovo vladavino. Iz osrednjega zapleta takoj postane jasno, da je Derrickson iskal navdih pri Cravenovi klasiki A Nightmare on Elm Street in delno tudi pri Kubrickovi mojstrovini The Shining, vpliv obeh filmov pa je žal preveč očiten, da bi Black Phone 2 lahko bil kaj več kot zgolj njuna spodobna imitacija s seveda manj učinkovitimi prizori suspenza in groze. Filmu ne pomaga niti to, da s svojim močnim naslanjanjem na sanjski koncept postane pretirano zapleten in razlagalen do te mere, da izniči privlačno skrivnostnost, ki je spremljala predhodnika, še posebej evidentno je to pri razkrivanju življenjske zgodbe Grabeža, ki tokrat postane manj zanimiv lik kot v prvem delu. Navkljub nekaterim korakom nazaj pa je Black Phone 2 še vedno spodobna grozljivka, ki postreže z vzdušno temačno atmosfero, izpiljeno vizualno podobo ter nekaterimi prepričljivo izpeljanimi prizori groze in strahu. Glede na to, da so nadaljevanja filmskih uspešnic pogosto porazna, Black Phone 2 pristane v zelo solidno zlati sredini.

Za filmske kritike velja (delno resnična) anekdota, da gre za ljudi, ki ocenjujejo filme zgolj zato, ker jih sami niso sposobni ustvariti. Zato je toliko bolj fascinantno videti kritika, ki se vendarle opogumi in stopi za kamero, kot je to storil Chris Stuckmann, eden od verjetno najbolj vplivnih in priljubljenih spletnih ocenjevalcev filmov, hkrati pa tudi velik oboževalec grozljivk in njihovega podžanra “najdenih posnetkov”. Njegov režijski prvenec, nadnaravna strašljivka Shelby Oaks, je tako v prvi tretjini strukturiran kot izmišljen dokumentarec o Riley Brennan, mladi članici priljubljene skupine spletnih lovcev na paranormalno Paranormal Paranoids, ki med raziskovanjem zapuščenega mesta Shelby Oaks izgine neznano kam. V tem delu filma se Stuckmann izkaže kot spreten režiser z dobrim razumevanjem žanra in ustvarjanja iluzije resničnosti skozi formo “najdenih posnetkov”, okoli tega pa zgradi sila privlačen misterij, ki je enako napet, strašljiv kot tudi dramatičen. Zato je res škoda, da film po zelo vzpodbudni prvi tretjini zamenja format in postane konvencionalna grozljivka, kar v prevodu pomeni, da vključuje ogromno preverjenih trikov, zlajanih klišejev ter generičnega kopiranja elementov iz filmskih klasik kot sta The Wicker Man in Rosemary’s Baby. Igra sicer venomer ostaja solidna in Stuckmann se skozi film izkaže kot kompetentet arhitekt suspenza in vzpostavljanja grozeče atmosfere, vendar pa se žal prepogosto drži nazaj in ostaja pri preverjenih žanrskih vzorcih, kar sicer potencialno zanimivi zgodbi doda veliko generičnosti in splošne predvidljivosti. Shelby Oaks je nasploh film, ki zna zgraditi soliden misterij, vendar ga zaradi premalo razvite zgodbe in njenih likov ne razvije v nič, kar ne bi videli v vsaki povprečni nadnaravni grozljivki. Glede na to, da je Shelby Oaks režijski prvenec, se Stuckmannu lahko oprostijo pričakovane nerodnosti, nenazadnje pa ima film dovolj privlačnih adutov, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.