Ko se režiserji lotijo dolgo načrtovanih sanjskih projektov, se lahko zgodi dvoje; v primeru Francisa Forda Coppole in njegovega ambicioznega epa Megalopolisa pride do kritiškega posmeha, komercialnega poloma in skoraj osebnega finančnega kolapsa, lahko pa se zgodi tudi obratno in to še kako drži v primeru mehiškega vizionarskega filmarja Guillerma del Tora, ki je svojo adaptacijo znamenite gotske knjižne klasike Frankenstein snoval več kot dvajset let in hkrati poskrbel, da se je čakanje na film izplačalo. Del Torov Frankenstein ni zgolj (povečini) zvesta adaptacija romana Mary Shelley, ampak tudi film, ki ga poganjajo močna umetniška vizija, samozavestna režija, presunljive igralske predstave, tehnična izpopolnjenost in predvsem strast do vsega, kar dela sedmo umetnost neuničljivo. Zgodba o maničnem in egocentričnem znanstveniku Victorju Frankensteinu (Oscar Isaac), ki skuša s tveganimi eksperimenti “prelisičiti” smrt in iz ostankov človeških trupel ustvariti novo bitje z vsemi potrebnimi človeškimi značilnostmi in funkcijami, je – pričakovano – vizualna in tehnična poslastica; film je namreč napolnjen s sapo jemajočo scenografijo, razkošnimi kostumi, do zadnje podrobnosti izdelano fotografijo, vzdušno atmosfero, ki pritiče klasičnim gotskim grozljivkam ter ganljivo melodramatično glasbo. Nič slabše niso igralske predstave, kjer poleg ognjevitega Isaaca zasijeta predvsem emocionalno burna Mia Goth, ki znova dokaže, da je ena od modernih kraljic groze, in presunljivo ekspresivni Jacob Elordi v vlogi ranljive “pošasti”. Najbolj pomembno pa je predvsem to, da del Toro navkljub tehnični izpopolnjenosti nikolie ne pozabi na najpomembnejši del filma; zgodbo, ki ohrani izvorno zastrašujoče, tragično kot tudi emocionalno sporočilo Shelleyjinega romana. Sicer drži, da ima film na trenutke nekaj vprašljivih posebnih učinkov in da bo nekatere gledalce zmotilo, da je zgodba prej ganljiva kot pa strašljiva, toda kljub temu je nemogoče zanikati, da “nova” adaptacija Frankensteina ni rezultat neukrotljive strasti filmarja, ki mu še vedno uspe ohranjati idealno ravnotežje med komercialnim in umetniškim izdelkom.

Format filmov z najdenimi posnetki je do leta 2012 že začel tavati v vodah izpetosti, zato se je mnogo ustvarjalcev začelo spogledovati s prepletanjem elementov omenjenega žanra in bolj konvencionalne filmske naracije, kar je med drugim zaplodilo tudi uspešnico Sinister v režiji Scotta Derricksona in po scenariju C. Roberta Cargilla, ki ga je napisal na podlagi lastne nočne more, ki jo je doživel po ogledu grozljivke The Ring. Film spremlja nekoč uspešnega pisca kriminalk Ellisona (Ethan Hawke), ki že deset let ni napisal ničesar omembne vrednega, zato sklene nenavadno odločitev; z družino se preseli v hišo, ki je bila prizorišče brutalnega umora družine in skrivnostnega izginotja najmlajše hčerke in o omenjeni tragediji napisati novo knjigo. Ellison med brskanjem po podstrešju naleti na škatlo s starimi Super 8 posnetki, na katerih so zajeti okrutni zločini, povrhu tega pa začne hišo obsedati nenavadna paranormalna sila. Sinister je film, ki ima na vsebinski ravni kar nekaj nelogičnosti in (za žanr grozljivk očitno obveznih) neumnih likov, ki sklepajo cel kup naravnost idiotskih odločitev (nikoli ni npr. podrobneje pojasnjeno, zakaj točno mora Ellison živeti v hiši, kjer so se zgodili umori oz. kako bo ta poteza uspešno vplivala na njegovo pisanje), Derrickson pa se ne uspe docela izogniti nekaterim predvidljivim trikom, ki so v modernih grozljivkah prav tako nadležna stalnica (nenadni skoki v kamero, ki jih spremlja bučna orkestralna glasba). Navkljub tem zdrsom pa je Sinister na trenutke izredno napet, dramatičen in naravnost zastrašujoč film, še posebej po zaslugi vključitve že omenjenih Super 8 posnetkov, ki so tako mojstrsko zrežirani, zmontirani in pospremljeni z vzdušno glasbeno podlago, da se bo marsikateremu gledalcu naježila koža. Filmu je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer kakopak zasije predvsem Hawke, Derrickson pa prav tako uspe dostaviti kar nekaj trenutkov pristnega suspenza, ki ga dandanes v grozljivkah pogrešamo. Sinister je nepopolna in rahlo klišejska, a še vedno učinkovita nadnaravna strašljivka.