Sanje mlade in naivne Gemme (Chloë Levine) so za marsikatero dekle zelo tipične, skoraj klišejske; rada bi postala slavna igralka, zato se preseli v Los Angeles, kjer pa jo namesto odprtih vrat in avdicij čakajo mučni spomini na preteklo zvezo, finančne težave in čakanje na telefonski klic igralskih agencij, ki morebiti nikoli ne bo prišel. Gemma si v želji po hitrem zaslužku zaposli kot nočna varnostnica na skrivnostni kliniki za proučevanje spanja, kjer se klientom omogoča realno doživljanje svojih sanj. Somnium, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Racheal Cain je v osnovi še ena zgodba o mladem dekletu, ki se izgubi v blodnjaku sanj navidez glamuroznega mesta, ki pa je pospremljena z mnogimi privlačnimi aduti, ki bodo pritegnili gledalčevo pozornost. V prvi vrsti je to odlična igralska predstava prikupne Levinove, ki zasije v vsakem prizoru in uspe svojemu “klišejskemu” liku dostaviti veliko čustvene globine in kompleksnosti, poleg tega pa se Cainova izkaže kot režiserka z dobrim očesom za detajle in predvsem vzpostavljanje izvrstne moreče neo-noir atmosfere, v katero vdirajo tudi elementi ZF misterija in psihološke grozljivke. Kot celota je Somnium povsem gledljiv, vzdušen in kompetentno narejen film, s katerim režiserka dokaže, da dobro razume tisto, kar je njene vzornike (predvidevamo, da sta med drugim tudi David Lynch in Christopher Nolan) naredilo legendarne. Ravno tu pa tudi trčimo ob edini (in zato toliko večji) problem filma; Somnium na več mestih deluje kot imitacija elementov klasik kot sta Mulholland Drive in Inception, medtem ko je njegov izvirni avtorski pečat potisnjen v ozadje in redkodkdaj pride do izraza. Navkljub tem napakam je Somnium več kot vzpodbuden prvenec obetavne filmarke, ki morebiti še ni docela kos svojim ambicijam, vendar je na dobri poti, da jih nekoč brez težav doseže.

Veteran francoskega filma Luc Besson in ameriški igralec Caleb Landry Jones sta prvič sodelovala pri psihološkem trilerju Dogman, kar je očitno obrodilo zelo pozitivne rezultate; Besson je igralca razglasil za svojo “muzo” in bil z njim pripravljen posneti nov projekt, ki pa je prišel z Jonesove strani, saj si je že od nekdaj želel uprizoriti ikoničnega vampirskega grofa Drakulo iz istoimenskega romana Brama Stokerja. Ta informacija je pomembna za lažje razumevanje končnega rezultata, ki ga prinese gotska srhljivka Dracula: A Love Tale; gre namreč za tiste vrste film, kjer glavni igralec razume izvorni material bistveno bolje kot režiser. Film sicer okvirno sledi zgodbi iz romana, vendar tej doda nekaj sprememb; ena od vidnejših je ta, da je dogajanje prestavljeno iz Londona v Pariz, osrednji motiv filma pa ni toliko vampirizem, ampak prej prekletstvo večne ljubezni, ki Drakulo pahne v samotarsko in bogokletno življenje za zidovi njegovega temačnega gradu v Transilvaniji. Spremembe, ki se jih Besson poslužuje, so dobrodošle in učinkovite, še posebej zaradi tega, ker je bil roman Drakula na tej točki deležen toliko filmskih adaptacij, da je skoraj nemogoče ponuditi svežo interpretacijo zgodbe, ki jo oboževalci grozljivk poznajo že napamet. Dracula: A Love Tale je nedvomno vizualno razkošen, živahen in tehnično podkovan film, ki ga venomer poganja zavzeta Jonesova predstava, pa četudi se je nemogoče znebiti občutka, da zgolj oponaša legendarnega Garyja Oldmana iz klasike Bram Stoker’s Dracula. Bistveno večja težava filma je, da Besson duha Stokerjevega romana ne razume najbolje, kar posledično vodi do izdelka, ki se nikakor ne more odločiti, kaj bi rad bil; gotska srhljivka, kostumska drama, ljubezenska tragedija ali celo črna komedija absurda. Ta kombinacija stilov se nikoli ne razvije v koherentno celoto, nekatere Bessonove odločitve pa bodo oboževalce Drakule močno ujezile. Dracula: A Love Tale je film, ki je – tako kot naslovni lik – v neprestanem konfliktu s samim seboj in temu primerno zmeden je tudi končni rezultat.