Eden od najbolj zoprnih klišejev, ki si ga privoščijo filmske grozljivke, je vključitev domačih živali (predvsem psi in mačke), katerih edini namen je zgolj ta, da hitro umrejo in s tem od gledalca izsilijo sentimentalno katarzo. To zoprnost skuša odpraviti nadnaravna grozljivka Good Boy, režijski prvenec Bena Leonberga, ki zbudi pozornost s svojo domiselno premiso; v filmu spremljamo dogajanje iz perspektive kužka po imenu Indy (gre sicer za režiserjevega resničnega kosmatinca), ki se skupaj s svojim lastnikom Toddom (Shane Jensen) odpravi v dedkovo kočo sredi gozda, kjer pa Indy nemudoma zazna prisotnost zlovešče sile, ki ju začne ogrožati. Good Boy je v osnovi klasična zgodba o duhovih, kjer slednji predstavljajo simbolično analizo globje univerzalne teme, v tem primeru soočanja z izgubo bližnjega in žalovanja, vendar pa Leonberg temu preverjenemu zapletu domiselno doda nianso enako napetega in presenetljivo emocionalnega poklona požrtvovalnosti in zvestobi naših štirinožnih kosmatincev. Seveda film s takšno premiso tvega, da bo svojega aduta (beri; Indyja) izkoristil kot poceni trik, ki hitro postane dolgočasen, vendar pa film prepriča gledalca s svojo vrhunsko temačno atmosfero, visoko mero suspenza, izredno premišljenimi prizori strašenja, ki ne izpadejo niti malo klišejsko, izvrstnim zvokom ter osvežujočo uporabo praktičnih učinkov. Kombinacija vseh teh adutov pa ne bi bila tako uspešna brez osrednje zvezde filma, prikupnega in sila ekspresivnega kužka Indyja, ki postreže z eno najboljših “igralskih” predstav leta 2025. Če potrebujete film, ki vam bo enako hitro pospešil srčni utrip kot tudi ganil do solz, je Good Boy idealna izbira za vas.

Zgolj najbolj naivni bi verjeli, da je The Conjuring: Last Rites resnično zadnje poglavje v eni od najuspešnejših franšiz filmskih grozljivk vseh časov, ki je od leta 2013 naprej v blagajne prinesela več kot 2,5 bilijona dolarjev zaslužka. Dokler se bo kovalo vroče železo, se franšiza nedvomno ne misli posloviti, pa četudi se pričujoči film v režiji Michaela Chavesa (ta je režiral tudi večino filmov v omenjeni franšizi) naslanja na to, da je pred resničnima nadnaravnima preiskovalcema Edom in Lorraine Warren zadnja velika preizkušnja, ki temelji na njunemu najbolj zloglasnem primeru izganjanja agresivnega demona iz domovanja družine Smurl leta 1986. Primer je za zakonca Warren še toliko bolj pomemben, saj je demon tesno povezan z njunim prvim (nerešenim) primerom iz leta 1964, zaradi katerega sta skoraj izgubila hčerko Judy. Kot je moč pričakovati, je The Conjuring: Last Rites film, ki ga na svojih plečih nosita odlična Vera Farmiga in Patrick Wilson; brez njune pristne medsebojne kemije in močnih igralskih predstav, ki osrednjima likoma vlijejo ogromno všečnosti in globine, bi velika večina filmov iz omenjene franšize dokaj hitro utonila v pozabo in tudi tokrat ni nič drugače. Pohvalno je tudi, da film nameni veliko časa dokaj prepričljivemu in čustvenemu prikazu dinamike med zakoncema Warren, ki se znajdeta na kariernem razpotju, hkrati pa se morata soočiti z dejstvom, da je njun dar zaznavanja nadnaravnih elementov posvojila tudi hčerka, kar predstavlja hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. V teh delih zgodbe film najbolj zasije, vendar pa je treba priznati, da dobro funkcionira tudi kot grozljivka, saj postreže z nekaj strašljivimi trenutki, prepričljivo temačno atmosfero in peščico posrečenih trikov, pa četudi se ne uspe znebiti “obveznih” spodrsljajev kot so razvlečena dolžina, nelogična zgodba in par zoprnih klišejev, ki jih srečujemo v modernih filmskih grozljivkah. The Conjuring: Last Rites ni pretirano inovativna ali strašljiva grozljivka, vendar pa je spodobna žanrska zabava, ki jo bodo oboževalci franšize z navdušenjem požrli.