Rdeča nit romantične telesne grozljivke Together, celovečernega prvenca režiserja in scenarista Michaela Shanksa, izhaja iz teorije grškega komediografa Aristofana, ki je v enem od svojih govorov pojasnil človekovo težnjo po iskanju partnerja oz. “boljše” polovice, ki bi ga naredila “popolnega”. Nebeško kraljestvo Olimp naj bi ustvarilo mogočna bitja, ki so združevala moški in ženski spol ter spoj obojega (hermafrodit), vrhovni bog Zevs pa je v strahu, da bi bitja postala premočna, sklenil, da bo ta s strelo razcepil na dve osebi, ki se bosta potem iskali celo življenje v želji po vnovični združitvi. Together ta koncept ponese na dobesedno in posledično absurdno raven; film sledi paru Millie in Timu (Alison Brie in Dave Franco, ki sta zakonca v resničnem življenju), ki se preselita v idilično hiško na podeželju v upanju, da bo to poneslo njuno razmerje na višjo raven, vendar pa na enem od sprehodov zatavata v jamo, kjer sta prisiljena preživeti noč, ob pitju vode iz bližnjega zbiralnika pa nenadoma ugotovita, da se njuni telesi začneta počasi dobesedno lepiti drug na drugega. Together bi na duhovit način lahko označili za romantični film, ki združenost telesa in duha obravnava kot neke vrste nezdravo medsebojno odvisnost, kjer se en partner prisesa na drugega zgolj zato, ker ga je na smrt strah samostojnega življenja oz. svobodnih odločitev. Shanks na spreten in domiseln način raziskuje utesnjenost sodobnih odnosov, pri tem pa bolj kot na strah (četudi v filmu ne manjka trenutkov močnega atmosferičnega suspenza) računa na neprijetnost in gravž, ki razgaljata srhljivo resnico o nas samih, vendar pa je film tudi poln pristnega absurdnega humorja. Seveda pa kombinacija vsega tega ne bi zadela v polno brez izvrstnih (in fizično napornih) igralskih predstav Briejeve in Franca. Together se resda na trenutke preveč zgleduje po zgodnjih delih Davida Cronenberga in bi s svojimi šoki lahko še šel korak dlje, toda še vedno gre za impresiven prvenec režiserja, ki ima veliko možnosti, da se pridruži najboljšim tvorcem filmskih grozljivk.

Britanski filmar iranskega porekla Babak Anvari, ki je pred dobrim desetletjem presenetil z nadnaravnim trilerjem Under the Shadow, se z najnovejšim celovečercem, psihološko srhljivko Hallow Road poslužuje preverjenih osnov filmskega minimalizma. Dogajanje se povečini odvrti na eni sami lokaciji (tokrat v notranjosti avtomobila), zgodba se razvija preko telefonskih pogovorov v realnem času slabih 75 minut, v filmu pa nastopata zgolj dva lika. . Okvirni zaplet je navidezno preprost; reševalko Maddie (Rosamund Pike) in njenega moža Franka (Matthew Rhys) ob dveh zjutraj preseneti klic njune hčerke Alice, ki je povzročila prometno nesrečo, v kateri je umrlo mlado dekle. Obupana starša se v impulzivni želji, da bi zaščitila svojega otroka, z avtomobilom odpeljeta na prizorišče nesreče, vendar sta na poti do cilja preko telefona priča spremembi hčerkinega obnašanja, poleg tega pa trčita ob skrivnostno žensko, ki želi prav tako priskočiti Alice na pomoč. Hallow Road je navkljub minimalističnim vložkom presenetljivo učinkovit in napet triler, ki prepriča z vzdušno temačno atmosfero (Anvari dobro izkoristi strašljivo podobo praznih cest v nočnem času), dobro tempiranim suspenzom in predvsem odličnimi igralskimi predstavami, kjer najbolj preseneti Pikova, ki se distancira od portretiranja hladnokrvnih in brezčutnih usodnih žensk in namesto tega postreže z močno emocionalno vlogo obupane matere, ki se je preko hčerkine vpletenosti v prometno nesrečo prisiljena soočiti z lastnimi presodki in travmami. Minimalistični koncept je dobro izkoriščen, četudi smo gledalci videli že boljše izvedbe (dober primer je npr. drama Locke s Tomom Hardyjem), največ polemik pa bo verjetno povzročil enigmatičen zaključek, ob katerem bi si želeli, da bi bil bolje razdelan, kar bi se rešilo že s tem, če bi bil film vsaj za deset, petnajst minut daljši. Navkljub temu je Hollow Road dovolj premeten in inteligenten triler, ki bo brez težav zbudil gledalčevo pozornost.