Maturantski plesi so v filmskih grozljivkah skoraj vedno napoved slabih novic, ki noč zabave, alkohola in seksa pripelje do krvavega in travmatiziranega jutra. Temu smo priča tudi v celovečernem prvencu avstralskega filmarja Seana Byrna z naslovom The Loved Ones; med pripravami na veliki večer sramežljivo najstnico Lolo vljudno zavrne njena simpatija, postavni Brent, ki se zateka v droge in samopoškodovanje, da bi utopil travmo (in krivdo) ob izgubi očeta, ki je izgubil življenje v tragičnih prometni nesreči, katero je povzročil Brent. Lola zavrnitve ne sprejme in nekaj ur kasneje s pomočjo svojega psihično nestabilnega očeta (s katerim je morebiti v incestoidnem razmerju) ugrabi Brenta in dnevno sobo svoje hiše preuredi v plesišče, kjer je mladenič podvržen brutalnemu mučenju. The Loved Ones je premetena rekonstrukcija klišejev, ki jih ponujajo najstniški slasherji (ena od očitnih sprememb je ta, da je žrtev tokrat moški, ženska pa njegov rabelj), hkrati pa nenavadno duhovit in sprevržen triler, ki sicer ponudi cel kup ostudnih in brutalnih prizorov, vendar ti nikoli ne presežejo meje cenene eksplotacije čezlužniških klavnic tipa Saw. Byrne z močnim scenarijem in izvrstnimi igralskimi predstavami (med vsemi najbolj zasije Robin McLeavy kot okrutna “kraljica maturantskega plesa” Lola) ustvari zanimive like, dobro atmosfero in nekaj zanimivih žanrskih preobratov, s katerimi se film izogne formulaičnosti in (pretirani) generičnosti. Okvirna zgodba resda pripelje do predvidljivega epiloga, verjetno največja šibkost filma pa je nedodelana stranska zgodba, ki sledi Brentovemu najboljšemu prijatelju in njegovemu zmenku, zamorjeni gotičarki Mii; ta del filma je sicer dobro razvit in ponudi vpogled v psiho dveh zanimivih osebkov, vendar pa se na koncu zdi, da kakšnega velikega vpliva na celoten zaplet nima in bi ga Byrne lahko bolje razvil ali pa kar odvrgel iz filma. Navkljub drobnim napamak je The Loved Ones poslastica za tiste, ki si želite dobre (in predvsem krvave) zabave, hkrati pa biti priča nečemu izvirnemu in domiselnemu.

Sean Byrne je avstralski filmar, ki očitno preferira kvaliteto nad kvantiteto; v šestnajstih letih, odkar je prvič opozoril nase s črnohumorno srhljivko The Loved Ones, je posnel zgolj tri celovečerce; poleg že omenjenega še okultno grozljivko The Devil’s Candy in deset let kasneje še najnovejši projekt, pustolovsko grozljivko Dangerous Animals. Byrne tokrat ustvari svojevrstno kombinacijo psihološkega trilerja o serijskem morilcu in grozljivke z morskimi psi, ki pa so tokrat obstranski liki; ameriško turistko in surferko Zephry (Hassie Harrison) ugrabi psihopatski serijski morilec Tucker (Jai Courtney), ki svoje žrtve odpelje na odprto morje z namenom, da bi jih žrtvoval skupini morskih psov kot del sprevrženega rituala. Okvirni zaplet filma se morebiti zdi absurden, vendar pa ga (vsaj v prvi polovici) Byrne kompetentno razvije v napet in nepredvidljiv triler o preživetju, ki impresionira gledalca z razkošno vizualno podobo, dobrim tempom, močnim suspenzom in predvsem z odličnimi igralskimi predstavami, kjer še posebej navduši zlobno razigrani Courtney, katerega lik Tuckerja je toliko bolj privlačen, ker ga film ne obteži s pretiranjem razlaganjem njegove življenjske zgodbe in ga tako venomer ohranja diaboličnega in sadističnega. Škoda le, da film vsega razpoložljivega potenciala ne uspe popolnoma izkoristiti, kar je najbolj razvidno v drugi polovici, ki postane (pre)nasičena z raznimi žanrskimi klišeji; zgodba postreže z vse bolj za lase privlečenimi naključji, nelogičnostjo, neumnimi preobrati in predvidljivimi triki, še najbolj pa moti nenadna transformacija Zephry iz odločne, a ranljive surferke v neuničljivo mašino, ki zmore nadčloveške napor. Kar je resnično škoda, saj je Dangerous Animals vedno nevarno blizu tega, da postane odličen film, vendar ga vedno znova povleče nazaj kakšna neumnost ali predvidljivost. Navkljub tem napakam gre še vedno za dovolj napet in zabaven triler o preživetju, ki gledalcu za kratek čas zleze pod kožo.