V skladu z nadležnim trendom, da ponovni zagoni / nadaljevanja franšiz nosijo isto ime kot njihov prvi film, je tudi najstniški slasher I Know What You Did Last Summer dobil svojo moderno preobleko, ki pa se hkrati močno naslanja na zapuščino izvirnika iz leta 1997. Zgodba je znova postavljena v ribiško mestece Southport, kjer se skoraj tri desetletja po pokolu iz prvega dela postavlja nova prihodnost; prebivalci skušajo pustiti za seboj krvavo preteklost in znova ustvariti turistično meko, vendar pa ambiciozne načrte prekine skupina mladih (in neumnih), ki nekega večera povzročijo prometno nesrečo s smrtnim izidom. In četudi bi z nekaj zdrave pameti nastali konflikt razrešili v nekaj sekundah, se junaki odločijo zakriti sledi svojega zločina, leto dni kasneje pa postanejo tarča zamaskiranega morilca s kljuko, ki ve, kaj so zagrešili lansko poletje. Nova različica slasherja I Know What You Did Last Summer je v osnovi predvidljiva kopija izvirnika z manjšimi kozmetičnimi popravki kot so bolj brutalne usmrtitve, kar je za vsak slasher dobra novica, ter zanašanje na nostalgijo, ki pa tokrat ni preveč moteče, saj se film zapuščine predhodnika (nadaljevanje I Still Know What You Did Last Summer je omenjeno zgolj v eni zelo posrečeni šali) dotika spoštljivo in s presenetljivo mero ironičnega humorja. Povrhu tega pa je vedno veselje videti povratnike kot sta Freddie Prinze Jr. in predvsem še vedno čudovita Jennifer Love Hewitt, ki znova zasije v vsakem prizoru, pa četudi je v filmu dejansko prisotna za nekaj minut. Žal pa film zunaj nostalgičnega mežikanja ne ponudi veliko, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost; novi liki so odvratno dolgočasni in neumni, zgodba je – verjemi ali ne – še bolj neumna kot v prvem delu in verjetno največji greh filma je njegov zaključek, ki je – milo rečeno – ne zgolj nedodelan, ampak po svoje žaljiv do zapuščine izvirnika. I Still Know What You Did Last Summer je film, ki bo najbolj pritegnil pozornost tistih, ki so še vedno nostalgično navezani na prvi del, za kaj več pa mu primanjkuje domiselnosti in drznosti.

Režijski dvojec David Charbonier in Justin Douglas Powell morebiti (še) ne dosegata slovesa velikanov sodobnih filmskih grozljivk kot so Robert Eggers, Ari Aster ali Mike Flanagan, vendar pa sta s svojima celovečercema The Djinn in The Boy Behind The Door uspela dokazati svoje spretnosti pri dostavljanju izkušnje, ki je lahko enako strašljiva, napeta kot tudi nenavadno ganljiva. Njun najnovejši film Push se spogleduje s podžanrom trilerjev, ki se odvijajo na eni lokaciji, osrednji lik pa je tarča napadalca z neznanimi motivi; visoko noseča nepremičninska agentka Natalie (prepričljivo in močno ekspresivna Alicia Sanz) se po tragični smrti svojega fanta preseli v Ameriko, da bi obrnila novo poglavje v življenju, toda med prodajo neke hiše se med njenimi strankami pojavi čudaški možakar, ki začne ogrožati tako njo kot njenega nerojenega otroka. Push je minimalističen film s pričakovano skromno zgodbo, ki v prvi polovici dobro izkoristi svoj potencial; Charbonier in Powell odlično izkoristita temačno atmosferičnost lokacije velikanske hiše, kjer se odvije večina dogajanja, v pomoč pa so jima tudi odlična igralska predstava Sanzove ter nekaj kompententno izpeljanih trenutkov pristnega suspenza. Zgodba filma je dokaj preprosta, vendar ji je za dobro uro in pol, kolikor traja, potrebno dodati nekaj nepredvidljivih zapletov ter kreativnih idej, kar pa režiserjema žal ne uspe. Nekje na polovici se Push zaplete v razvlečenost in ponavljajoče prizore tavanja glavne junakinje po temni hiši, medtem ko šele v zadnjih desetih minutah poda nekakšno razlago dogajanja, ki pa ostane nedodelana in plitka. Končni rezultat je film, ki bi bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek, saj vse svoje potenciala pokuri v prvi polovici. Za oboževalce dueta Charbonier in Powell je Push žal manjše razočaranje.