Drakula, literarna klasika Brama Stokerja, je bila dosedaj deležna tako velikega števila filmskih adaptacij, da se je vredno vprašati, če je omenjeno delo sploh še moč interpretirati na svež in domiseln način. Ameriški pisec Joe Hill je v svoji prvi zbirki kratke proze 20st Century Ghosts objavil tudi pripoved Abraham’s Boys, ki služi kot nadaljevanje omenjene Stokerjeve mojstrovine; dve desetletji po epskem spopadu med vampirskim grofom Drakulo in legendarnim lovcev na vampirje Van Helsingom slednji živi v Ameriki skupaj s svojo ženo Mino in dvema sinovoma Maxom in Rudyjem. Filmska adaptacija, ki jo je spisala in zrežirala Natasha Kermani, dokaj zvesto sledi duhu kratke zgodbe, vendar pa bodo tisti, ki od filma pričakujejo napeto vampirsko akcijo, močno razočarani. Abraham’s Boys resda vključuje elemente grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti počasna gotska družinska drama, ki pod lupo vzame vpliv Van Helsingove zapuščine in predvsem kako ga je njegov boj z Drakulo tako močno travmatiziral, da se je iz lovca v vampirje prelevil v ekstremističnega obsedenca, ki skuša v svoj krog verskega fanatizma in nasilja povleči tudi sinova za vsako ceno. Četudi Kermanijin film ne uspe docela izpolniti zastavljenih ambicij in se predvsem proti koncu zaplete v rahlo nedodelanost, je Abraham’s Boys presenetljivo učinkovit, dramatičen in atmosferičen film, ki prepriča z odličnimi igralskimi predstavami (velja omeniti predvsem veterana Titusa Welliverja, ki perfektno ujame duh Van Helsinga kot človeka, ki je ujet v lastne travme iz preteklosti), izpiljeno vizualno podobo ter nekaterimi presenetljivo srhljivimi prizori, pa četudi je te moč prešteti na prste ene roke. Kot že rečeno; Abraham’s Boys je resda uvrščen v žanr grozljivke, vendar je ta oznaka precej zavajajoča in lahko vodi v previsoka pričakovanja. Zanimiva in domiselna reinterpretacija Strokerjevega legendarnega vampirja.

Ob natančno 2:17 skupina sedemnajstih otrok iz istega razreda nenadoma vstane iz postelj, zapusti svoje domove in izgine v neznano. Mesto Maybrook je v navalu panike, vsi prsti pa so usmerjeni v idealistično mlado učiteljico Justine, ki naj bi po mnenju meščanov vedela, kje se otroci nahajajo. Ta skrivnostni zaplet poganja psihološko grozljivko Weapons, sicer najnovejši celovečerec režiserja in scenarista Zacka Creggerja, ki je pred dobrimi tremi leti navdušil z izvrstnim srhljivim misterijem Barbarian, s katerim si deli nekonvencionalen način pripovedovanja; zgodba o izginulih otrocih je namreč povedana iz različnih perspektiv (od že omenjene učiteljice, zaskrbljenega starša, ravnatelja, policista, mladega potepuha do edinega otroka iz razreda, ki ni izginil), ki šele proti koncu pridobijo na smislu in potrpežljivo dodajajo koščke zastrašujoči sestavljanki. Mnogi kritiki so film označili za eno od najbolj strašljivih grozljivk letošnjega leta, kar ni daleč od resnice; Cregger se namreč znova izkaže s svojim mojstrskim obvladovanjem suspenza in dostavljanjem pristne groze, ki ne temelji na preverjenih trikih in zlajanih klišejih, ampak se pogosto zanaša na drobne praktične trike kot so pogosto neprijetno gluha tišina in počasni prizori, ki se namerno igrajo z gledalčevimi pričakovanji in ga vodijo v napačno smer. Ob pomoči odličnih igralskih predstav (zasijeta predvsem Julia Garner in otroški igralec Cary Christopher), vrhunske glasbe ter celo nepričakovane količine pristnega črnega humorja se Creggerjev film razvije v nepredvidljivo in neprijetno gledalsko izkušnjo. Če bi kje iskali napake, bi te večinoma našli pri pretirani dolžini filma, ki nekje v sredini potegne zgodbo v razvlečenost (dober primer je del s policistom, ki traja dobre četrt ure in povečini zgodbi ne doda ničesar omembe vrednega), vendar pa bo gledalec preveč prestrašen, da bi se s tem preveč obremenjeval. Mnenja o filmu Weapons bodo nedvomno deljena in sprožala mnoge polemike, vendar pa je tudi s tega vidika to nekaj pohvalnega; bolje se je pogovarjati o filmu, ki deli občinstvo kot pa o filmu, o katerem se ni kaj za pogovarjati.