Režiser in scenarist Ryan Coogler ni eno od najbolj vročih hollywoodskih imen ta hip zgolj zaradi njegovih orjaških superherojskih uspešnic Black Panther in njegovo nadaljevanje Black Panther: Wakanda Forever, ampak ker gre za filmarja, ki zna uspešno ohranjati ravnotežje med družbeno angažiranostjo in komercialno všečnostjo. Ravno zato je bil njegov najnovejši celovečerec, akcijska vampirska grozljivka Sinners, eden od najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta, ki je moral s svojim ambicioznim pristopom, zvezdniško ekipo ter izpiljeno produkcijo doseči zelo visoke standarde. Film je postavljen v rasno napeto ozračje Missisippija leta 1932 in spremlja brata dvojčka Smoka in Stacka (oba odlično odigra Cooglerjev stalni sodelavec Michael B. Jordan), ki se po opravljanju umazanih del za čikaško mafijo vrneta v rodno mesto Clarksdale, da bi odprla beznico, v kateri bi se zbirala lokalna temnopolta skupnost in se zabavala ob ritmih “satanske” blues glasbe. Toda že na noč otvoritve na vrata beznice potrka trojica navidez prijaznih belopoltih glasbenikov, za katere se kmalu izkaže, da so v resnici krvoločni vampirji. Sinners se v prvi polovici odvija kot srhljiv in nesentimentalen vpogled v rasistično zgodovino ameriškega juga v obdobju med obema vojnama, hkrati pa s subtilnostjo obravnava tematiko črnske identitete ter relavantnosti blues glasbe, ki je predstavljena kot vez med generacijami temnopoltih ljudi po vsem svetu. Coogler se v tej prvi polovici izkaže z mojstrskim kombiniranjem človeške drame, črnega humorja, bogatim igralskim ansamblom ter osupljivo poetičnimi glasbenimi točk, ki film napolnijo z bogato atmosfero in zgodovinsko avtentičnostjo. Ravno zaradi mnogih presežkov, ki jih film ponuja v prvi polovici, se zna zgoditi, da bo njegov preostanek, ko se zgodba pomakne v vode bolj konvencionalne in akcijsko naravnane vampirske klavnice, znal gledalca rahlo razočarat, saj z vidika vampirske motivike film ne ponuja ničesar novega. Navkljub temu pa je Sinners tudi v “najšibkejših” trenutkih krvavo dober film, ki bo še dodatno utrdil Cooglerjev status zvezdniškega režiserja, ki si ta status še kako prisluži.

Filmska trilogija retro slasherjev Fear Street, ki temelji na istoimenski priljubljeni seriji mladinskih knjig ameriškega pisatelja R.L. Stina, se je izkazala za eno večjih komercialnih uspešnic kanala za pretočne vsebine Netflix, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj ji bodo sledila nova nadaljevanja, še posebej zato, ker je Stine v seriji dosedaj napisal že več kot petdeset knjig. Štiri leta kasneje smo gledalci deležni novega poglavja v (očitno) franšizi z naslovom Prom Queen, ki se že po naslovu sodeč vrti okoli maturantskega plesa, tokrat na srednji šoli v mestecu Shadyside, kjer se večina deklet pripravlja, da bi osvojila prestižni naziv kraljice plesa, med drugim tudi sramežljiva Lori (India Fowler), ki pa je med vrstniki označena za izobčenko, še posebej zato, ker je bila njena pred leti glavna osumljenka v preiskavi očetovega umora. Kmalu po pričetku plesa se začnejo kopičiti trupla najstnic, ki se potegujejo za naziv kraljice, morilec pa naj bi bil tudi povezan z Lorino temačno preteklostjo. S tehničnega vidika je Fear Street: Prom Queen kompetentno narejen in stilsko dovršen izdelek, ki se oboroži s privlačnim (četudi rahlo formulaičnim) soundtrackom, izpiljeno retro vizualno podobo, privlačno kostumografijo in vzdušno obuditvijo konca 80. let. Popolnoma drugačno spoznanje pa čaka gledalca pri soočenju z vsebino filma, ki ne bi mogla biti bolj nedodelana, plitka in lenobno predvidljiva; liki so stereotipno enodimezionalni, zgodba pa zelo nemarno spacana in več kot očitno porezana v montaži, kar posledično vpliva na pomanjkanje pravega suspenza in strašljivih trenutkov, ki jih nadomesti ekscesno nasilje. Fear Street: Prom Queen je tako zgovoren primer filma, kjer stil nadomesti vsebino.