Tematika vampirizma je bila v filmih že tolikokrat dodelana in raziskana iz različnih zornih kotov, da se zdi, da je na tem področju težko odkrivati kaj bistveno novega. Bleeding, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Andrewa Bella, že s tega vidika predstavlja osvežitev, saj koncept pitja krvi obravnava kot odvisnost do mamil; v vampirskem žanru sicer obstajajo konceptualno podobni filmi (dober primer je kultna srhljivka The Addiction legendarnega Abela Ferrare), toda Bell stopi še korak dlje in ustvari grobo realističen (oz. kolikor je to možno) portret neprivilegiranih in od družbe odrinjenih mladih, ki tičijo v zakotnih postindustrijskih mestih in med odvisniškimi deliriji iščejo pot iz eksistencialnega brezna, v katerem so se znašli. Film je postavljen v svet, kjer ljudje preprodajajo vampirsko kri kot mamilo, glavna junaka Sean in Eric pa sta mladoletna prestopnika, ki se znajdeta na begu pred dilerjem, kateremu sta dolžna ogromno vsoto denarja. Med tavanjem po gozdu naletita na navidez zapuščeno hišo, v kateri pa se nahaja mlado dekle, za katero se izkaže, da je vampirka. Bleeding je film, ki vključuje elemente vampirske grozljivke, vendar pa Bella bolj kot prelivanje krvi in fantastični vložki zanima pristna človeška drama o težavnih odnosih, izgubljenih priložnostih in premagovanju notranjih demonov. Film se poslužuje grobe estetike socialnega realizma celovečercev Debre Granik, dogajanje pa obogati s pristno temačno atmosfero, prepričljivimi igralskimi predstavami in presenetljivo učinkovitim prepletanjem fantazijske groze in psihološke drame o odraščanju. Bleeding sicer ni popoln film; navkljub trudu Bell ni povsem kos zastavljenim ambicijam, hkrati pa ima film težave z razvlečenostjo in repeticijo, ki pride še posebej do izraza v zadnji tretjini. Navkljub tem majhnim napakam gre za impresivni celovečerec režiserja, o katerem bomo v prihodnje (upajmo) še slišali.

Omejen proračun lahko pri filmih predstavlja velike težave ali pa (mogoče ravno zaradi tega) bistveno večji izziv, ki lahko prinese nepričakovano dobre rezultate. Ključno je predvsem to, da zna režiser domiselno izkoristiti ponujen potencial in iz njega iztisniti maksimum, ob katerem lahko občinstvo spregleda nekatere neizogibne težave, ki so posledica omejenih finančnih sredstev. Psihološka folk grozljivka The Severed Sun, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Deana Pucketta, ki ima za seboj že lepo število kratkih filmov z močnimi “folk” vplivi (mednje spada tudi odlična grozljivka The Sermon iz leta 2017, na kateri temelji tudi pričujoči film), je primer izdelka, ki se mu pozna nizek proračun in z njim povezane nerodnosti, kar pa ob nastopu odjavne špice ne predstavlja večje frustracije, saj projekt poganjajo Puckettova strast do ustvarjanja in dobro razumevanje žanra. Film je postavljen na odročno britansko podeželje, kjer majhna verska skupnost živi po izrazito tradicionalnih pravilih, vendar pa se ustaljeni red poruši, ko eden od njenih pripadnikov umre v skrivnostnih okoliščinah, njegova žena pa neha hoditi v cerkev in je obtožena prešuštva z nadnaravno zverjo, ki straši v bližnjih gozdovih. The Severed Sun je film, ki se lahko pohvali z izvrstno atmosfero, v kateri se prepletata folklorna temačnost in magični realizem, dobimi igralskimi predstavami (še posebej Emma Appleton), nepričakovano prepričljivimi posebnimi učinki in subtilnim serviranjem psihološko orientirane groze, ki uspe tematizirati večni boj med progresivnim in nazadnjaškim oz. verskim fanatizmom in osebno svobodo. Z izjemo nekaterih tehničnih omejenosti bi filmu lahko očitali občasno predvidljivo vsebino ter nedodelan razvoj likov, vendar pa je kot celota The Severed Sun kompetentno narejen film, ki uspešno dohiteva novi val modernih folk grozljivk.