Južna Afrika, leta 1901. Na vrelišču druge angleško-burske vojne se ranjen general zateče v hiško starejše ženske in njene nepokretne hčerke, ki je zvezana za stol in iz neznanega razloga ne sme nikoli zaspati. To predstavlja okvirni zaplet zgodovinske psihološke srhljivke Breathing In, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, kar je enako ambiciozen kot tudi tvegan podvig; v času, ko se filmi požrešno bašejo z neprestano akcijo, hitrim tempom in pogosto plitkimi zgodbami in liki, je osvežujoče videti film, ki se zanaša tisto, kar bi sicer moralo biti najpomembnejše; močno vsebino, zanimive in kompleksne junake ter napetost, ki se gradi preko razvoja njihovih odnosov. Vse to ponuja ravno film Breathing In; dogajanje, ki se odvije v skoraj realnem času, je omejeno na eno samo lokacijo, nastopajo zgolj štirje liki, groza pa se črpa s pomočjo temačne atmosfere in “odsotne prisotnosti” nečesa zloveščega, za kar sicer vemo, da obstaja, vendar ostaja očem nevidno. Velja tudi omeniti, da se film režiserja in scenarista Jaca Bouwerja zanaša na nekonvencionalno pripovedno nit, kar pomeni, da mora biti gledalec za globje razumevanje zgodbe bolj pozoren in predvsem potrpežljiv kot sicer. Končni rezultat je film, ki resda ni povsem kos svojim ambicijam, vendar pa vseeno ponudi dovolj zanimivih idej, da bo pisan na kožo oboževalcem t.i. art-house strašljivk. Dobre igralske predstave, privlačno misteriozni dialogi in vzdušna surrealna atmosfera se uspejo odkupiti za izredno počasen tempo in občasno preveč pretenciozno zgodbo, ki niha med navdušenjem in dolgčasom. Breathing In je gledljiva, vendar nekoliko prenaporna grozljivka za izbrane okuse.

Nadnaravna strašljivka The Damned že v uvodnih kadrih hitro vzpostavi resnost situacije, v kateri se znajdejo glavni junaki; konec 19. stoletje se v naselju nekje v Arktičnem zalivu skupina ribičev pod vodstvom mlade vdove Eve (Odesa Young) srečuje z neusmiljenim hladnim vremenom, pomanjkanjem hrane in skoraj popolno odmaknjenostjo od civilizacije. Hladna modra fotografija, premišljeno izbrana ambientalna glasbena podlaga in temačna nordijska atmosfera odlično povzamejo eksistencialno grozo osrednjih likov, ki postane še bolj izrazita, ko ribiči nekega jutra naletijo na posadko nasedle ladje in se znajdejo v dilemi; ali nesrečnim preživelim priskočiti na pomoč ali jih prepustiti tragični usodi? Eva, ki se zaveda, da ne premorejo dovolj sredstev za preživetje, se s težkim srcem odloči za slednje, kmalu zatem pa se začnejo v naselju odvijati nenavadni dogodki, za katerimi naj bi stala skrivnostna nadnaravna entiteta, dotedaj prisotna zgolj v arktičnih legendah. The Damned je film, ki gradi most med tradicijo in modernostjo; prva je prisotna predvsem v atmosferi, počasnem tempu in zanašanju na večinsko odsotnost groze, druga pa je izrazita s trenutki preverjenih načinih strašenja gledalca, ki med drugim vključujejo bučno nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno glasbeno podlago. Kombinacija “starega in novega” ni vedno posrečena in zgodbo popelje v območje že videnega in predvidljivega (še posebej, če ste videli Carpenterjevo klasiko The Thing), hkrati pa bi si zgodba zaslužila več dodelanosti (filmu ne bi škodilo, če bi bil vsaj pol ure daljši), toda film režiserja in scenarista Thordurja Palssona uspe pridobiti gledalca na svojo stran z galerijo všečnih likov, odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem zelo ekspresivna Youngova) in nekaj presenetljivo dobro izpeljanih strašljivih trenutkov. The Damned ni žanrski presežek, je pa še vedno simpatični hibrid vseh preverjenih trikov iz klasičnih in modernih grozljivk.