Povej, ne pokaži. Filmske grozljivke, še posebej tiste, ki se ponašajo z majhnim proračunom, se pogosto poslužujejo tega minimalističnega sloga pripovedovanja, ki lahko prinese enako zadovoljive kot tudi frustrirajoče rezultate. Falling Stars spada nekje vmes, četudi ima za seboj zgodbo z zanimivim ozadjem; nekje na ameriškem zahodu vsako leto obeležujejo t.i. “setveno noč”, nekakšno prehodnico noči čarovnic, kjer iz neba padejo “zvezde” oz. čarovnice, ki se napajajo s človeško energijo. Na to usodno noč se trije bratje odpravijo na kraj, kjer je zakopana čarovnica, katero je pred letom dni ustrelil njihov prijatelj. Ko četverica prispe na cilj in (pričakovano) oskruni čarovničin grob, se nad deželo spusti prekletstvo, zaradi katerega začnejo ljudje skrivnostno izginjati, edini način, da se urok zaustavi, pa je ta, da čarovnično truplo pred zoro zažgejo. Falling Stars je atmosferična grozljivka, ki se zanaša na dialoge in dolge razlage dogajanja, medtem ko so nadnaravni elementi skoraj v celoti potisnjeni v ozadje; čarovnice, uroki in drugi viri groze so omenjeni, režiserja in scenarista Gabriel Bienczycki in Richard Karpala (to je tudi njun prvenec) pa se močno zanašata na razvoj likov, skrivnostno vzdušje in minimalizem, ki bi ga v filmih radi še pogosteje videli. Film je tako vzdušen, dobro odigran in ohranja dobro mero suspenza in misterija, vendar pa kljub temu pušča vtis nedokončanosti; v skromnih 80. minutah o likih ne izvemo veliko pomembnega, sama prisotnost nevidne groze pa se dokaj hitro izrabi in namesto napetosti zbuja dolgočasje. Če bi film bil vsaj za pol ure daljši in bolje razvil tako like kot osrednji konflikt, bi bil odličen, vendar je tudi kot tak povsem spodoben in pri gledalcu zbudi zanimanje, kaj bosta dvojec Bienczyscki in Karpala scoprala v prihodnje.
