Lizzie Lazarus, minimalistična črnohumorna grozljivka, je bila posneta za skromnih sto tisoč dolarjev, vendar pa že v uvodnem prizoru kaže močne ambicije, da bi gledalcu pričarala prav posebno izkušnjo; vidimo namreč mrtvo mlado dekle (precej očitno je, da gre za naslovno Lizzie), ki leži ob potoku in v kamero prepeva melanholično pesem o smislu življenja. Uvod bo za marsikaterega gledalca zavajajoč, saj bi dobil občutek, da bo priča muzikalu, vendar temu ni tako; film režiserja in scenarista Aviva Rubinsteina je zgodba o Bethany, Lizzijini sestri in Eliju, njenem bivšem fantu, ki nekega poletnega večera leta 1990 hodita po temnem gozdu in za seboj vlečeta truplo nesrečne pokojnice, ki je umrla v prometni nesreči, četudi je Eli prepričan, da je storila samomor. Njun namen je pripeljati Lizzie na prav poseben kraj v gozdu, kjer bi jo obudila od mrtvih, njuna pot do cilja pa je pospremljena s pikrimi dialogi in neprestanim izogibanjem zaljubljenim parom in lovcem. Lizzie Lazarus se (verjetno tudi zaradi nizkega proračuna) oklepa minimalističnega pristopa; v filmu nastopata zgolj dva lika, dogajanje je omejeno na tavanje po gozdu, večino časa pa smo namesto akcije priča pogovorom med Bethany in Elijem, ki so polni prikupnega črnega humorja ter presenetljivo ganljivih in poglobljenih razmišljanj o tem, kako dobro lahko poznamo ljudi, ki jih imamo najraje in zakaj je preskakovanje na meji med življenjem in smrto vedno tvegana kupčija. Ta pristop se filmu nepričakovano dobro obrestuje in končni rezultat je simpatični žanrski eksperiment z dobrim smislom za humor, vzdušno surrealno atmosfero in ambicioznimi idejami, ki pogosto zadanejo v polno. Je film občasno razvlečen? Absolutno. Ali njegovo sporočilo prinaša karkoli prelomnega? Nikakor. Pa vendar je Lizzie Lazarus povsem spodobna poslastica za tiste, ki hrepenite bo malce drugačnih gledalski izkušnji.

Za razliko od vampirjev, ki so v filmih pogosto dobro zastopani in dosegajo konstantno veliko priljubljenost pri širšem občinstvu, volkodlaki že več desetletij ostajajo nekoliko spregledani, pa četudi se znajdejo v nekaterih dobrih filmih kot npr. trilogija The Ginger Snaps, akcijska pustolovščina Dog Soldiers in nenazadnje tudi zelo solidni The Wolfman, ki pa je pri kritikih in občinstvu neslavno pogorel. Novega poskusa, da bi volkodlaki postali “mainstream”, se je lotil Leigh Whannell, ki je bil v preteklosti že uspešen z obuditvijo ikon klasičnih grozljivk (The Invisible Man), zato se zdi smiselno, da se je lotil moderne različice zgodbe, ki tematizira človekovo tragično soočenja z lastno naravo divje zveri. Ta usoda čaka Blaka (Christopher Abbott), ki že kot otrok na lovu v gozdovih naleti na skrivnostno žival, trideset let kasneje pa se s hčerko in ženo odpravi na posest njegovega očeta, ki je pred časom izginil neznano kam. Družina na poti do cilja doživi nesrečo, v kateri Blaka ugrizne gozdna žival, kmalu zatem pa začne doživljati grozovito transformacijo. Wolf Man je z vidika vsebine preprost in (na nek način) minimalističen film; zgodbo bi lahko opisali v zgolj par stavkih, dogajanje se povečini odvije na eni sami lokaciji, film pa se ne poglablja v mitologijo volkodlakov in njihovega simboličnega pomena, ki ga nosijo v žanru grozljivk. Ta preprostost ni nujno nekaj slabega, saj ima Whannellov film na svoji strani vzdušno temačno atmosfero in nekaj presenetljivo učinkovitih prizorov suspenza in groze, vzpodbudno pa je tudi to, da se film ne zateka k pretirani uporabi posebnih učinkov. Po drugi strani pa ta preprostost škoduje likom, ki so izredno površinski, kar je še toliko slabše zaradi neizkoriščanega talenta igralske zasedbe s pogosto očarljivo, a tokrat pozabljivo Julio Garner na čelu. Wolf Man je soliden film, kateremu je treba šteti v plus, da noče biti še ena generična moderna grozljivka, vendar pa v takšni obliki deluje nedodelano in celo nedokončano.