Nadnaravna strašljivka Smile iz leta 2022 je predstavljala eno od tedaj vidnejših filmskih presenečenj, ki je prišlo v kinematografe brez večjega pompa in postalo tako kritiška kot komercialna uspešnica. Hkrati je šlo za presenetljivo kompetentno in učinkovito žanrsko zabavo, ki resda ni odkrivala tople vode, vendar je v primerjavi z ostalimi mainstream grozljivkami dostavila povsem solidno gledalsko izkušnjo, ki je zaradi velikanskega uspeha kakopak pripravljala teren za nadaljevanje. Smile 2 se sicer rahlo naslanja na zgodbo iz predhodnika, vendar pa je hkrati tudi samostojno poglavje s popolnoma novim likom; pop starleta Skye Riley (Naomi Scott), ki je pred letom dni pod vplivom substanc povzročila tragično prometno nesrečo, v kateri je umrl njen fant, načrtuje veliko vrnitev na glasbene odre, hkrati pa je pod konstantnim pritiskom založbe in njene dominantne matere, ki ne želi nobenega njenega koraka prepustiti naključju. A ko nekega večera obišče prijatelja, da bi ji predal zalogo protibolečinskih tablet, je priča njegovemu samomoru, ki ga izvrši s strašljivim nasmeškom na obrazu. Vidno pretresena Skye kmalu zatem postane tarča skrivnostne nadnaravne sile, ki jo potisne na rob norosti, pod velikim vprašajem pa je tudi njena kariera. Smile 2 je eno redkih filmskih nadaljevanj, ki je s tehnične ravni bolj razkošno, vizualno spektakularno in ambiciozno, vendar ob tem ne zanemari vsebine, ki je enako vzdušna in napeta kot pri predhodniku. Režiser in scenarist Parker Finn, ki je ustvaril tudi prvi del, znova dostavi nemalo odlično izpeljanih prizorov suspenza in groze, ki ne temeljijo zgolj na cenenih in preverjenih žanrskih trikih, v veliko pomoč pa mu je tudi fenomenalna igralska prezenca Scottove, ki postreče z čustveno in fizično izredno zahtevno predstavo. Zgodba je resda predvidljiva in se oklepa že večkrat videnih motivov prebolevanja travme, povezane z izgubo in žalovanjem, Finn pa se prav tako ne odreče nadležnim (in nepotrebnim) nenadnim skokom v kamero, pospremljenim z bučno glasbo. A v primerjavi s številnimi pozabljivimi in generičnimi mainstream grozljivkami je Smile 2 tudi v drugo prijetno presenečenje.

Ko je leta 2016 ljubitelje neodvisnih grozljivk navdušil ekstremni slasher Terrifier, v katerem je grozo in strah sejal zdaj že ikonični psihopatski klovn po imenu Art, je verjetno zelo malo ljudi predvidevalo, da bo film uspel tlakovati pot franšizi, ki bo uspela obdržati konsistenco tako na ravni stila kot vsebine. Nekateri filmski “moralisti” bi rekli, da je Terrifier serija filmov, ki se naslanjajo zgolj na groteskno nasilje in ostudno brutalnost, vendar bi bila takšna oznaka vse prej kot pravična. Že nadaljevanje Terrifier 2 je dokazalo, kaj pričujočo franšizo ločuje od klavnic tipa Saw in Final Destination; režiser in scenarist Damien Leone ne postreže zgolj z obilico pretiranega nasilja, ampak hkrati ustvari zanimivo zgodbo z napetim vzdušjem in dobro izrisanimi liki, ki so močno oddaljeni od tipičnih praznoglavih lepotcev in lepotic, za katere komaj čakamo, da se znajdejo na morilčevemu spisku žrtev. Terrifier 3 uspešno nadaljuje začrtano zgodbo o najstnici Sienni (odlična Lauren LaVera), ki skuša preboleti travmo zaradi bližnjega srečanja s klovnom Artom (zastrašujoče zabavni David Howard Thorton), v duhu prihajajočih božičnih praznikov pa se zdi, da je nevarnost iz preteklosti vendarle minila. Toda Art si nadane božičkov kostum in začne za seboj (spet) puščati goro trupel, gledalec pa si ob spremljanju ogabnega masakra hkrati zatiska oči kot tudi sili k temu, da ne bi počil od smeha. Terrifier 3 je idelna kombinacija ekstremnega gravža, črnega humorja in pristne človeške drame, ki nameni presenetljivo veliko časa osrednjemu liku Sienne (mimogrede; gre za enega od boljših filmskih ženskih likov v zadnjih letih) in njenemu boju z notranjimi demoni, Leone pa ob tem ne pozabi na grajenje neprijetne atmosfere in obilice kot struna napetih prizorov suspenza, ki je vse prej kot lenoben ali predvidljiv. Na ravni vsebine film resda ni pretirano izviren oz. se oklepa preverjetnih žanrskih vzorcev, hkrati pa včasih z nasiljem občutno pretirava, vendar pa je to nekaj, kar je od franšize Terrifier vedno moč pričakovati. Za ljubitelje prejšnjih dveh filmov skoraj obvezen ogled, za ostale pa verjetno obstajajo manj “ekstremni” slasherji.