Ko gledalci prvič uzremo glavno junakinjo grozljivke Last Straw, 20 – letno Nancy (Jessica Belkin), je ta v vse prej kot zavidljivi situaciji; preboleva smrt svoje mame, obtičala je v majhnem podeželskem mestu, kjer opravlja bedno službo natakarice v očetovi obcestni restavraciji, povrhu tega pa še izve, da je noseča, ne da bi sploh vedela, kdo je oče njenega otroka. Se ji življenje lahko še poslabša? Če obtičiš v filmski grozljivki; vsekakor. Celovečerni prvenec režiserja Alana Scotta Neala se oklepa filmskega minimalizma in dogajanje omeji na zgolj eno lokacijo, kjer Nancy med opravljanjem dela nadlegujejo lokalni huligani, ti pa se sredi noči vrnejo v restavracijo z namenom, da bi dekle ne zgolj prestrašili, ampak celo umorili. Kar sledi, je slabih 80 minut dolga vaja iz kvalitetnega grajenja suspenza, humorja in domiselnega poigravanja z gledalčevimi pričakovanji, kar je še posebej razvidno v drugi polovici, ko dogajanje v restavraciji spremljamo iz druge perspektive, kar situaciji doda dobrodošlo nepredvidljivost in svežino. S pomočjo dobrih igralskih predstav, premeteno izbrane glasbe, potrpežljivega tempa in zadovoljive temačne atmosfere uspe Last Straw zaposliti gledalčevo pozornost za slabo uro in pol, pa četudi se film ne uspe izogniti rahli plitkosti in predvidljivosti, še posebej v epilogu, ki bi lahko bil antihollywoodsko udaren, vendar se film v zadnjem trenutku odloči slediti formulaični razrešitvi zapleta. Last Straw je daleč od presežka, vendar pa hkrati ponudi dovolj inovativnih prijemov in prepričljivega vzdušja, da gledanje ne predstavlja popolne izgube časa.

Kanadska komična grozljivka Humanist Vampire Seeking Consenting Suicidal Person že s svojim naslovom pove, o čem bo tekla beseda; o človekoljubnem vampirju, ki ni zmožen ubijati, zato poišče samomorilsko razpoloženo osebo, ki ne bo imela zadržkov do tega, da ga ubije. V primeru pričujočega filma je najstnica Sasha (Sara Montpetit), ki odrašča v vampirski družini in preboleva travmo, ko so družinski člani na njeni rojstnodnevni zabavi umorili klovna, posledica tega pa je, da ni zmožna razviti vampirskih nagonov in ubijati, da bi prišla do krvi. To nelagodje jo spremlja tudi v obdobju najstništva, ko po naključju naleti na samomorilsko razpoloženega vrstnika Paula, ki se ji ponudi, da bo njena prva žrtev, vendar pa se med dvojico razvije nepričakovana naklonjenost. Celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Ariane Louis-Seize je prikupna in domiselna mešanica številnih žanrov, ki se združujejo v paket pristnih emocij in kot rezilo ostrega črnega humorja; od vampirske grozljivke, črne komedije o odraščanju in najstniški tesnobi, morbidne burleske pa vse do hudomušne drame o iskanju identitete, sprejemanju drugačnosti ter soočanja z lastno smrtnostjo. Louis-Seizova gledalcu pričara unikatno izkušnjo, ki s svojo temačno atmosfero, počasnim tempom in bizarnim smislom za humor močno spominja na moderno vampirsko klasiko The Girl Walks Home Alone at Night, k dobremu rezultatu pa prispevajo tudi odlična glasba in prikupne igralske predstave, kjer zasije predvsem Montpetitova. Film sicer pestijo nekatere manjše pomanjkljivosti (liki in zaplet bi lahko bili bolje razdelani), toda kot celota je Humanist Vampire Seeking Consenting Suicidal Person poslastica za oboževalce vampirskih filmov s posebnim smislom za humor.