Družinam se v grozljivkah nikoli ni dobro pisalo, za kar so bile sicer krive kar same; travme, potlačene zamere in druge negotovosti služijo kot metaforična groza, ki nasilno vdre v navidez urejeno družinsko okolje in ga postopoma uniči. In od mojstrovine Hereditary naprej se zdi, da se vse več grozljivk obsesivno loteva prikaza disfunkcionalnih družinskih odnosov in kako grozljivo moč ima nad človekom travma iz preteklosti. Ta obsesija, ki je sprva gledalce pretresla do kosti, pa sedaj pričakovano zbuja dolgočasje, kar je tudi glavna težava nadnaravne grozljivke The Demon Disorder. Film pripoveduje zgodbo o treh bratih, ki jih povezuje temačna skrivnost o njihovem neuravnovešenem očetu, katerega naj bi obsedel demon; ko se slednji znova pojavi za stenami stare družinske hiše, se bratje povežejo, da bi s skupnimi močmi premagali zlo, ki bedi nad njimi. The Demon Disorder je kompetentno narejen, solidno odigran in mestoma napet film, ki se – glede na nizek proračun – lahko pohvali z zavidanja vrednimi posebnimi učinki in masko, ki po stopnji gravža močno spominja na Carpenterjevo mojstrovino The Thing. A kot je že bilo omenjeno; film mnogo preveč spominja na tisoč in eno družinsko grozljivko, ki skuša na vsak način šokirati, pa četudi se drži preverjenih in pošteno utrujenih žanrskih vzorcev. Tu bi težko našli karkoli nepredvidljivega ali pretresljivega; celotna zgodba, odločitve likov in prizori strašenja so precej formulaični in rutinski, edino, kar pa bo zbudilo gledalčevo pozornost, je gravž, ki je – kot že rečeno – na zavidiljivo visoki ravni. The Demon Disorder ni nikakor slab film, vendar je v navalu filmov, ki obravnavajo družinsko grozo, precej neizstopajoč.

Nekdanji mojster filmskega čudaštva Tim Burton že lep čas ni ustvaril filma, ob katerem bi bilo vredno izgubljati besede, zato se zdi vrnitev v čase “stare slave” z nadaljevanjem kulta Beetlejuice logična; v poplavi dobičkonosnih nadaljevanj starih filmskih uspešnic je Burton računal, da lahko obdrži popularnost samo še na tak način. Navkljub temu pa bi bilo preveč cinično reči, da je Burtona pri filmu Beetlejuice Beetlejuice vodil zgolj denar, saj je ne glede na končni rezultat še vedno izdelek, narejen z veliko ljubezni in določeno mero razumevanja glede tega, kaj je izvirnik naredilo večnega. V nadaljevanju spremljamo zdaj odraslo Lydio Deetz, ki jo preseneti novica o nenadni smrti njenega očeta, zato se skupaj z mačeho in uporniško hčerko vrne v mesto Winter River, kjer pa jo znova čaka srečanje z razposajenim demonom Beetlejuicom in popolnoma novo nevarnostjo. Beetlejuice Beetlejuice najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča življenju likov iz prvega filma, še posebej po zaslugi še vedno odličnih Winone Ryder, Catherine O’Hara in predvsem Michaela Keatona, ki v svojih vlogah neverjetno uživajo in dajejo odštekani zgodbi več kot potrebno dinamiko in magično energijo. Film prav tako z osupljivo navdušenostjo posnema vizualne in estetske prijeme izvirnika, kjer se prepletajo gotika, risankasti gravž in kreativni videz posmrtnega življenja, ki kar poka od prikupnega čudaštva. Toda navkljub številnim trenutkom briljance je Beetlejuice Beetlejuice precejšnje razočaranje, saj je nakopičen z neizkoriščenim potencialom in zmedenim balastom, ob katerem se zdi, da gledalec samo zapravlja čas. Prva težava tiči v novih likih, ki so povečini nezanimivi (še posebej Jenna Ortega v vlogi Lydijine hčerke, kateri film nameni občutno preveč časa), še večja težava pa je pomanjkanja prave zgodbe, saj se zdi, da je film nabasan s stranskimi zapleti, ki so bodisi na hitro opuščeni bodisi se nikoli ne razvijejo v ničesar omembe vrednega. Končni rezultat je film, ki ni slab zaradi tega, ker bi bil dejansko slab, ampak ker bi glede na ves potencial lahko bil odlično nadaljevanje odličnega filma.