Veteran japonskega filma Kiyoshi Kurosawa že od svojega najbolj poznanega filma Cure, ki je postavil temelje priljubljenosti modernih japonskih grozljivk, dokazuje, da ni avtor, od katerega je moč pričakovati jasne odgovore. Pravzaprav Kurosawa najbolj uživa v tem, če gledalca pušča karseda zmedenega in okupiranega z zmedenimi vprašanji, kar je seveda dvorezen meč; je skrivnost, ki spremlja njegove filme, dovolj privlačna, da nad njo gledalec ostaja fasciniran ali pa ga pomanjkanje jasnih odgovor frustrira? Chime, njegov zadnji film, ki traja zgolj skromne tričetrt ure, vztrajno preizkuša obe meji gledalčevega potrpljenja, a se vseeno odkupi s Kurosawinim edinstvenim občutkom za atmosfero, neobičajen suspenz in psihološko intrigo. Zgodbo je težko pojasniti; Takuji (Mutsuo Yoshioka) je učitelj, ki na šoli poučuje kuhanje in mu nekega dne eden od učencev potoži, da sliši nenavaden zvok, podoben glasnemu zvonenju, kar sproži serijo nenavadnih dogodkov, ki začnejo naglo spreminjati Takujijevo življenje, že od nekdaj zaznamovano z dolgočasno rutino. Kurosawa tudi tokrat uspe prepričljivo graditi grozo iz tega, kar je očem nevidno; od premetene uporabe zvoka, skrbno postavljenih širokih kadrov urbanega okolja, bizarnih scen, ki poudarjajo strašljivo vsakdanjost dogajanja pa vse do zadržane, skorajda sanjave igre, ob kateri se zdi, da prav nihče od likov ni zasidran v trdi, objektivni resničnosti. Chime ne daje vtis klasičnega filma, ampak bolje funkcionira kot uvod v nadaljevanko, ki pa očitno ne bo nikoli realizirana, zato ob nastopu odjavne špice ni moč pričakovati razrešitve. Kurosawin svet je tudi tokrat misteriozen, razumsko konflikten in odbijajoč, hkrati pa nenavadno fascinanten in pripravljen, da vas miselno izzove.

Večina filmov z Balkana se tudi po več kot treh desetletjih od uradnega zaključka krvavih vojaških spopadov (vsaj na papirju) še vedno močno posveča temu nedvomno izredno travmatičnem obdobju, ki je razklalo nekdaj močno jugoslovansko skupnost in na široko odprlo vrata nacionalizmu, sovraštvu in splošni moralni brezobzirnosti. Kratki film Čovjek koji nije mogao šutjeti, sicer hrvaško-slovensko-bolgarsko-francoska koprodukcija, ki je leta 2024 slavila z nagrado za najboljši kratki film na festivalu v Cannesu in si nekaj mesecev kasneje priborila tudi nominacijo za oskarja, temelji na resničnih dogodkih iz leta 1993, ko je srbska paravojaška enota ustavila vlak na postaji Štrpci, iz njega prisilno odvedla devetnajst civilistov in jih ubila. Med žrtvami je bil tudi upokojeni jugoslovanski oficir Tomo Buzov, ki se je edini od petstotih potnikov uprl ustrahovanju srbskih vojakov. Posebnost pričujočega filma je ta, da Buzov nastopa zgolj kot stranski lik in da njegovo pogumno dejanje spremljamo skozi oči ostalih potnikov v kupeju, ki omahujejo med akcijo in molkom, slednje pa tudi predstavlja osrednji motiv filma, kar je že razkrito v njegovem naslovu. Čovjek koji nije mogao šutjeti morebiti res daje vtis še enega filma o vojni na Balkanu, vendar pa je njegova zgodba posredovana na tak način, da elegantno preseže geografske in časovne okvirje ter nagovori gledalca z univerzalnim sporočilom o tem, kako lahko malo dejanje upora nekomu spremeni življenje (Buzov je namreč uspel preprečiti aretacijo 17 – letnega bošnjaka, ki bi skoraj zagotovo končal pred strelskim vodom) in kako težka je lahko cena molka. Čovjek koji nije mogao šutjeti je navkljub minimalističnemu dogajanju izvrstno odigran, napet in emocionalen opomnik na grozote, ki jih prinašata vojna in sovraštvo med narodi.