Četudi se zdi, da Slovenci v filme, ki se dogajajo v preteklosti, že vrsto let znamo tlačiti popolnoma nič drugega kot zlajano drugo svetovno vojno in klasično obračunavanje med “našimi” in vašimi”, med partizanimi in domobranci in med “rdečimi” in “belimi”, venomer ostaja upanje, da se bo na vsake toliko časa pojavil film, ki bi uspel preseči delitve na ravni otroških iger kavbojcev in indijancev ter ponuditi trezen vpogled v najbolj temačna poglavja slovenske polpretekle zgodovine. Kratki igrani film Nebesa pod Triglavom sprva daje vtis objektivnosti in subtilnega pristopa do tematike medvojnega partizanskega nasilja, vendar pa se hitro izkaže, da gre za še en produkt plitke desničarske ideologije, katere namen ni informirati, ampak čustveno manipulirati z gledalcem, ne da bi mu ob tem ponudil globji kontekst ali trdno ozadje prikazanega. Film je umetniška interpretacija resničnega dogodka iz življenja Rudija Kolariča, ki je zaradi naraščujočega partizanskega nasilja ob koncu vojne zbežal v ZDA; gledalci ga spremljamo kot dečka Jožeta, ki pomaga mami voditi trgovino, dokler v vasi ne pride do pokola družine s strani partizanov, zaradi česar je Jože prisiljen (pre)hitro odrasti. Pričujoči film je s tehničnega vidika povsem soliden in dobro odigran (še posebej je treba pohvaliti Marina Hergula v glavni vlogi), je pa zato toliko slabši kot zgodovinski dokument, saj gledalcu ne ponudi dobesedno ničesar. Film namreč ni dovolj premeten, da bi uspel skriti svoje namere ideološke propagande, ki ves čas manipulira z gledalcem na najbolj lenobne in cenene načine; z nadležno melodramatično glasbo, lesenimi dialogi in plitko zgodbo, ki v slabe pol ure gledalci ne poda nobenega pomembnejšega razloga, da bi mu za dogajanje moralo biti kaj mar. Nebesa pod Triglavom je tako še en film, ki pod pretvezo “doseganja sprave” zgodovino interpretira kot otroško igro v peskovniku, kjer so dejstva pomembna zgolj do točke, ko ta ne ovirajo propagandno naravo filma.

The Swan, drugi v seriji štirih kratkih filmov, povzetih po zgodbah Roalda Dahla in v režiji Wesa Andersona, se loteva tematike najstniškega nasilja na pisatelju primerno duhovit in nenavadno poetičen način. Zgodba se vrti okoli dveh nasilnežev Ernieja in Raymonda, ki se nekega dne odločita preizkusiti puško, ki jo je Ernie dobil za rojstni dan, pri tem pa trčita ob inteligentnega dečka Petra, katerega podvržeta seriji mučnih preizkušenj. Andersonov prvi prispevek k adaptaciji Dahlovih zgodb, The Wonderful Story of Henry Sugar, je bila – tako kot vsi režiserjevi filmi v zadnjem desetletju – dober primer filma, ki premore ogromno stila, ob katerem je vsebina žal povsem zasenčena in v primeru 17 – minutnega filma The Swan ni kaj bistveno drugače; pravzaprav na tej točki ni povsem jasno, kaj želi Anderson s temi kratkimi filmi sploh doseči, saj drugega kot to, da je Dahlove očarljive zgodbe spremeni v komorne, dolgočasne in pretenciozne anekdote brez kakšnegakoli emocionalnega efekta. Pripovedni tok, ki temelji na hitrem in monotonem pripovedovanju Dahlove zgodbe, se tudi tokrat izkaže za nadležnega in neuporabnega, hkrati pa se zdi, da se Anderson te metode poslužuje iz neke vzvišene artistične posmehljivosti. Pričujoči film je sicer nekoliko boljši od predhodnega, saj vključuje presenetljivo energično predstavo Ruperta Frienda in nekaj posrečenih komičnih trenutkov, vendar kot celota je še vedno strukturiran kot past, v kateri se je Anderson že zdavnaj ujel; v past lastnega uspeha, zaradi katerega je očitno veliko znanih igralcev pripravljeno sodelovati z njim, pa četudi njihove talente zmeče skozi okno za lastno nadležno veselje. The Swan je s svojimi 17 – minutami kratko, sladko, vendar hkrati zoprno in pretenciozno potovanje v nekaj, kar bi gledalca moralo ganiti, ne pa spravljati ob živce.