Filmi o baletni umetnosti niso redek pojav, je pa tudi res, da večina zaradi specifične teme ne uspe najti skupnega jezika s širšim občinstvom. To “napako” skuša odpraviti psihološka drama Black Swan, ki pripoveduje zgodbo o ambiciozni mladi baletki Nini (presunljiva Natalie Portman, ki je več kot zasluženo prejela Oskarja za igro), katera prejme glavno vlogo belega / črnega laboda v slovitem Labodjem jezeru, s tem pa se v njej prebudijo mnoge potlačene skrivnosti; od kronične nesamozavesti, seksualne zavrtosti pa vse do obsedenosti s tekmicami, za katere je prepričana, da ji želijo na vsak način škodovati. Kot je že moč pričakovati s strani režiserja Darrena Aranofskyja, je pričujoči film naporen, mučen, srhljiv in mestom sadističen vpogled v razkroj človeka, ki je za umetnost pripravljen žrtvovati vse, celo razsodnost in dostojanstvo. Zavoljo izvrstne igre Portmanove, mračnega ozračja, ki pride še toliko bolj do izraza v kontrastu z “nežno” dušo baletne umetnosti in kompleksne psihološke štorije se film uspe dvigniti visoko nad povprečje in gledalca dobesedno stresti do kosti. Nekateri filmski poznavalci bodo zaradi tematike nemudoma potegnili vzporednice z animo Perfect Blue, toda navkljub temu filmu uspe obdržati lastno identiteto in prepričljivo (za marsikaterega gledalca tudi preveč) predstavi kako lahko ambicioznost človeka spelje na pota avtodestrukcije. Black Swan je tako eden najbolj strašljivih vpogledov v surovost sveta umetnosti.

Dobrodošli v Bangkok, kjer so ulice podnevi kot Disneyland, medtem ko se v nočnih urah nad mesto spusti grozeča senca korupcije, brutalnega nasilja in umazanih iger znotraj kriminalnega podzemlja. In v tem svetu se nahajata tudi brata Julian in Billy, ki pod krinko boksarskega kluba vodita organizirano mrežo preprodaje mamil. Ko Billy neke noči umori mladoletno prostitutko, kar tudi njega stane življenja, se v Bangkoku pojavi njegova hladnokrvna in preračunljiva mater, ki od Juliana zahteva, da maščuje njegovo smrt, pri tem pa trči ob smrtonosno avtoriteto v podobi molčečega policijskega načelnika Changa. Only God Forgives, sicer celovečerec režiserja in scenarista Nicolasa Winding Refna nadaljuje tradicijo njegovih prejšnjih filmov (Pusher, Fear X, Drive), kjer se izmenjujejo minimalizem, grobi realizem ter hipnotično vzdušje, le da so tokrat omenjeni elementi še toliko bolj izpostavljeni oz. izpopoljnjeni. Pričujoči film združuje vse, kar Refna uvršča med daleč najbolj provokativne in drzne filmarje na svetu, hkrati pa poskrbi za nepozabno potovanje v simbolično srce teme; vsi liki v filmu so na tak ali drugačen način moralno umazani do obisti, vendar hkrati dovolj morbidno fascinantni, da jih gledalci spremljamo na poti do cilja, če ta sploh obstaja. Refn morebiti daje vtis, da se prepušča zgolj golemu klanju in morbidnosti, vendar temu še zdaleč ni tako; presunljiva vizualna podoba, zaznamovana z barvitimi neonskimi lučmi, ki razbijajo grozečo temo, izvrstna moreča atmosfera, nekonvencionalen način pripovedovanja ter strogo ekspresionistična igra so aduti, s katerimi film nedvomno prepriča, če mu seveda gledalec ponudi priložnost. Only God Forgives je film, katerega umetniška vrednost bo v očeh mnogih gledalcev vedno vprašljiva, toda Refn je uspel prepričljivo razgaliti umazanije, ki se skriva pod našimi fasadami in podobami eksotičnih mest.