Riddley Scott kot režiser. Priznani ameriški pisatelj Cormac McCarthy kot scenarist. Zvezdniški ansambel v sestavi Michael Fassbender, Penelope Cruz, Cameron Diaz, Bruno Ganz, Brad Pitt in Javier Bardem. Zgodba: obetaven mlad odvetnik poskuša obogateti na račun tveganega posla z mamili, vendar mu sreča kmalu zatem obrne hrbet in tako postane tarča maščevalnega narkokartela. Ti podatki so bili dovolj, da je bil The Counselor eden najbolj pričakovanih filmov leta 2013, ki pa se je na koncu po mnenju mnogih izkazal za veliko razočaranje. Kritiki so film razglasili za navadno zmedo, gledalci pa so se zgolj praskali po glavi in skušali dešifrirati, kaj točno sta Scott in McCarthy sploh želela doseči. Odziv javnosti je sicer razumljiv, saj je The Counselor nenavaden in problematičen film, ki bi bolje funkcioniral v obliki literarnega dela; četudi so prvi napovedniki obljubljali napet akcijski triler, je film v prvi vrsti karakterna drama, ki temelji na dolgih filozofskih razpravah na temo pohlepa, zahodne dekadence ter morale. Je film zaradi tega slab? Odvisno od gledalčevih pričakovanj. Po eni strani je treba občudovati drznost Scotta in McCarthyja, da sta s skupnimi močmi ustvarila nekonvencionalen, provokativen in namerno enigmatičen film, ki prepriča z odličnimi igralskimi predstavami, izvrstnim črnim humorjem ter mnogimi šokantnimi preobrati, ki so izraziti šele v drugi polovici. Filmu se bolj zatika v prvi polovici, ki je izredno nefokusirana, plitka in napolnjena s površinskim liki, ki delujejo kot karikature, hkrati pa zgodba postreže s celim kupom absurdnih trenutkov. A gledalec, ki bo vztrajal, slej ko prej pride do ugotovitve, da je The Counselor zmeda od filma, vendar hkrati fascinantna zmeda od filma. To pa je neprimerno bolje kot da bi se film utopil v morju sive povprečnosti.

Christopher Nolan je po obetavnih eksperimentalnih začetkih uspel priti do svojega velikega triumfa v obliki skrivnostnega trilerja Memento, katerega ni treba posebej predstavljati. Vsem je poznana struktura filma, ki se začne na koncu in potem krene v nasprotnem zaporedju do samega začetka, kjer pa se film tudi konča; gre za zanimiv, vendar obenem zelo tvegan koncept, ki lahko v rokah neizkušenega režiserja izpade nadležno in pretenciozno. Na veliko presenečenje gledalca pa se izkaže, da je Nolan ustvaril srhljivo mojstrovino, ki ne samo, da ji zgoraj omenjeni koncept uspe izpeljati na gledljiv način, ampak obenem ponudi gledalcu vpogled v psiho glavnega junaka Leonarda (izvrstni Guy Pearce), ki trpi za redko boleznijo izgube kratkotrajnega spomina, vendar navkljub temu poskuša najti možakarja, ki je posilil in umoril njegovo ženo. Vsak posamezen del filma se začne ravno tako kot ga doživlja Leonard, ki vedno potrebuje nekaj sekund, da zbere misli na kup – tako kot tudi gledalec. In kar je še bolj neprijetno (v pozitivnem smislu); Memento je film, ki nikoli ne ponudi celovitega odgovora na številna vprašanja in se pogosto zadovolji z moralno spornimi, četudi razumljivimi odločitvami glavnega junaka. Memento je preprosto najbližja definicija popolnega filma, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je koncept “obratnega” filma izredno tvegan. Upravičeno eden najboljših filmov vseh časov.