Nemški režiser Edward Berger, ki se je nazadnje gledalcem vtisnil v spomin z odlično adaptacijo kultnega protivojnega romana All Quiet on the Western Front, se z najnovejšim celovečercem Conclave na simboličen način znova oklepa filozofije vojne, le da je ta tokrat bistveno manj krvava, a zato nič manj brutalna. Umazane jarke prve svetovne vojne, kjer smrt čaka za vogalom, nadomestijo široki in temačni hodniki svete mestne države Vatikan, kjer se po nenadni smrti papeža skliče posebni dogodek, imenovan konklava, na katerem bodo med prisotnimi kardinali izvolili novega poglavja rimokatoliške cerkve. Film, posnet po istoimenskem romanu Roberta Harrisa, sledi organizatorju konklava, kardinalu Lawrencu (odlični Ralph Fiennes), ki se med pripravami na usodni dogodek spopada z lastno krizo izgube vere, poleg tega pa je nehvaležno vržen v osebne vojne med častihlepnimi kardinali, ki skušajo drug drugemu metati polena pod noge in obenem skriti temačne skrivnosti iz lastnih preteklosti. Conclave je strukturiran kot struna napet dialoški triler, ki se navkljub postavitvi v hladno okolje sedeža RKC, ne posveča večno aktualnih problematikam, ki bremenijo cerkev oz. so te omenjene zgolj mimogrede (od spolnih zlorab duhovnikov, povezav z italijansko mafijo itd.), saj je fokus bolj na ideološkem boju med “našimi” in “vašimi”, med napredno liberalno in nazadanjško konservativno strujo za cerkvenimi zidovi. Film te vzporednice med konklavo in volitvami prikaže na večinoma prizemljen način in ob pomoči izvrstne minimalistične glasbe ter veteranskega igralskega ansambla, kjer poleg Fiennesa zasijejo tudi John Lithgow, Stanley Tucci in v vlogi stoične nune Isabella Rossellini. Pričujoči film ima tako na svoji strani ogromno adutov in ravno zato je škoda, da v zadnji tretjini postreže z za lase privlečenim in nenamerno komičnim preobratom, ki skuša gledalca naivno prepričati, da uspe cerkev navkljub dolgoletni zgodovini zlorab, nasilja in pohlepa v roku nekaj dni znova prebuditi svoj moralni kompas in se boriti za interese svojih vernikov. Conclave je tako povečini odlično odigran in napet film, ki pa se tik pred ciljno črto ustraši lastne sence in zbeži v objem hollywoodske sentimentalnosti.

Daisy Ridley, ki je pred dobrim desetletjem opozorila nase z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji franšize Star Wars, se je zadnja leta premeteno umaknila v svet manjših, neodvisnih filmov, ki ji bistveno bolje ležijo in omogočajo razkazovanje širokega igralskega spektra. Da je Ridleyjeva mnogo več kot zgolj akcijska junakinja v franšizi, ki že lep čas kaže znake kreativne utrujenosti, dokazuje tudi psihološki triler Magpie, kjer postreže s svojo najboljšo vlogo v karieri; glavna junakinja filma je Anette, mati dveh otrok in žena arogantnega faliranega pisatelja Bena, ki je obsojena na osamljeno življenje v veliki podeželski hiši, medtem ko Ben spremlja njuno hčerko, novopečeno otroško igralko, na snemanje filma, kjer se (pričakovano) zatrapa v zvezdnico Alicio. Kot priporočilo; manj, ko veste o filmu Magpie, bolje je. Zgodba, ki jo je pomagala spisati tudi Ridleyjeva, je polna subtilnih preobratov, ki se ves čas zlobno igrajo z gledalčevimi pričakovanji, temačna atmosfera, ki fenomenalno ujame vzdušje odtujenosti med osrednjima likom in mojstrsko tempiran tempo pa poskrbita, da film brez težav razvija enako preprosto kot tudi kompleksno zgodbo, ki bo najverjetneje poznana marsikateri ženski. Kot je že bilo omenjeno, je Ridleyjeva tokrat resnično v vrhunski formi; s svojo pasivno agresivno držo, strupenim pogledom v očeh ter srhljivo prezenco, ob kateri je nemudoma moč začutiti rušenje njene psihe, se gledalcu nemudoma zasidra v spomin in postreže z enim najboljših igralskih nastopov v letu 2024. Magpie morebiti izgubi nekaj dramatičnega učinka ob vnovičnem ogledu, vendar je še vedno prepričljiv miks družinske drame in psihološkega trilerja, ki gledalca enako močno šokira kot tudi navduši.