Avstralski filmar Justin Kurzel se je v preteklosti večkrat dotaknil tematik, ki so bile za marsikoga preveč občutljive; dober primer sta mojstrovini Snowtown in Nitram, ki sta se na brutalno iskren, vendar odgovoren način lotevale prikaza srhljivih življenj nekaterih najbolj razvpitih avstralskih serijskih morilcev. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem The Order, ki temelji na resničnem policijskem pregonu članov naslovne zloglasne neonacistične paravojaške skupine pod vodstvom karizmatičnega fanatika Boba Mathewsa, ki je bila v prvi polovici 80. let odgovorna za več drznih bančnih ropov, bombnih napadov in atentatov vplivnih osebnosti, s katerimi je pripravljala poligon za izvedbo državnega udara. Navkljub temu, da je FBI sčasoma uspel razbiti skupino, so dejanja njenih članov močno “navdihnila” številna druga teroristična dejanja, med drugim tudi sloviti napad na ameriški Capitol 6. januarja 2021. Kurzel dokaj očitno vleče vzporednice med omenjeno skupino in aktualnimi skrajnodesničarskimi tolpami, vendar je pri tem dokaj subtilen in v prvi vrsti želi prikazati napeto zgodbo o lovu med mačkami in mišmi, kjer ne manjka vrhunskega suspenza, odličnega igralskega ansambla, kjer najbolj navdušita Jude Law in predvsem Nicholas Hoult v vlogi Mathewsa ter vzornega sledenja zgodovinskim dejstvom. Za dobro vzdušje poskrbita tudi živahen tempo in strašljiva atmosfera, kjer Kurzel ne umika pogleda stran od tragičnih plati zgodbe (še posebej glede tega, kako so bili otroci pripadnikov skupine že od malih nog podvrženi vzgoji, ki temelji na sovraštvu in nasilju), obenem pa se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj zastrašujoča in ne potrebuje dodatnih komentarjev. The Order je v osnovi staromodna policijska kriminalka, vendar pa ta vleče mnogo strašljivih primerjav z resničnostjo, v kateri Amerika tiči že lep čas.

Če je moč verjeti govoricam, je sodni kriminalni triler Juror #2 zadnji film v več kot 50 – letni karieri legendarnega igralca in režiserja Clinta Eastwooda, ki danes šteje 94 let. Če to drži, potem lahko z gotovostjo rečemo, da si je za svoj režijski labodji spev izbral projekt, ki je več kot vreden njegovega slovesa enega najbolj drznih avtorjev v zgodovini sedme umetnosti. V filmu spremljamo novinarja in nekdanjega alkoholika Justina, ki sprejme vlogo porotnika v odmevnem sodnem procesu zoper mladeniča, ki je obtožen umora svojega dekleta. Tekom obravnave, katere razplet je glede na vse razpoložljive dokaze vsem že vnaprej jasen, je Justin edini, ki začne dvomiti v mladeničevo odgovornost za umor, še posebej, ko zgrožen ugotovi, da je morebiti sam kriv za smrt nesrečnega dekleta. Za razliko od večine sodnih dram, ki svoj fokus osredotočijo na končne razsodbe obravnavanih primerov, film Juror #2 svoj veliki preobrat razkrije dokaj zgodaj, vendar se zgodba na tej točki šele dobro začne; iskanje krivca tokrat ni tako pomembno v primerjavi z globoko moralno dilemo osrednjega lika, ki bi rad sledil svojim visokim moralnim standardom, po drugi strani pa išče vse možne načine, da bi se uspel izogniti zasluženi kazni, ki mu lahko uniči življenje. Eastwood je navkljub visoki starosti tokrat še vedno ustvarjalno močan in poln energije, okoli sebe pa zbere izvrstno igralsko zasedbo, kjer najbolj zasijeta Nicholas Hoult in Toni Collete, ki s svojimi prezencama predstavlja nasprotna pola pravnega sveta. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je njegovo domiselno obračanje žanrskih klišejev ter vztrajanje pri odprti zgodbi, ki gledalca vzpodbudi k globjemu razmisleku in eksistencialnih dilemah, ki so v nas vedno prisotne. Juror #2 tako predstavlja odlično slovo enega od največjih filmskih umetnikov vseh časov.