Igralka Zoey Kravitz se s svojim režijskim prvencem, psihološko srhljivko Blink Twice, pridružuje valu z maščevalnim feminističnim nabojem zaznamovanim filmom, ki so zrasli na pogorišču afer z vplivnim filmskim producentom Harveyjem Weinsteinom in predvsem pokojnim razvpitim vplivnežem in spolnim prestopnikom Jeffreyjem Epsteinom. Različico slednjega uteleša Channing Tatum v vlogi osramočenega miljarderja Slaterja Kinga, ki se po navalu obtožb zaradi (nikoli docela pojasnjenega) vala obtožb o neprimernem obnašanju zateče na zasebni otok. Ko na nekem gala večeru naleti na prikupni Frido in Jess, jima ponudi edinstveno priložnost za obisk otoka, na kar dvojica nemudoma privoli, toda že kmalu po prihodu postane jasno, da se za Kingovo medijsko spolirano podobo skesanega moža skriva nekaj zloveščega. Več kot očitno je, da skuša Kravitzova potegniti vzporednice z Epsteinovimi “deviškimi otroki” in večina gledalcev bo dokaj hitro ugotovila preobrat v zgodbi, še posebej zaradi elementov precej štorastega osnovnošolskega simbolizma ter niti malo všečno, zato pa toliko bolj zloveščo prezenco praktično vseh moških likov v filmu. Blink Twice je sicer kompetentno posnet film, ki uspe razkazati Kravitizine režijske potenciale, saj je lepo posnet, gledljiv, dobro odigran, dinamičen ter vključuje zadovoljivo mero humorja in suspenza. Toda za boljši rezultat bi režiserka potrebovala boljši scenarij, ki je tokrat sila povprečen in nedodelan; zatakne se že pri pomankljivem razvoju likov, ki niso pretirano zanimivi ali karizmatični, povrhu tega pa si Kravitzova vzame odločno preveč časa, da bi izpostavila preobrat, ki ga – kot že rečeno – lahko slutimo že po nekaj minutah. Nasploh se zdi, da je Blink Twice prej t.i. sproščen gospodinjski triler z redkimi trenutki šoka, medtem ko mu z vidika družbenega komentarja in satirične ostrine zmanjka sape. Končni rezultat je neškodljiv, vendar pozabljiv triler, ki pa pokaže dovolj potenciala za nadaljni razvoj Kravitzine režijske kariere.

Ameriški filmar Jeremy Saulnier ima za seboj skromno, vendar zavidljivo filmografijo, ki dosedaj še ni razočarala; neo-noir kriminalka Blue Ruin še danes velja za moderno klasiko ameriškega neodvisnega filma, medtem ko je s trilerjema Green Room in Hold the Dark uspel dokazati, da je mojster prefinjene provokacije, nekonvencionalnih žanrskih zasukov in grajenja vznemirljive napetosti. Vse te elemente uspešno prelije tudi v svoj najnovejši celovečerec, akcijski triler Rebel Ridge, ki nemudoma postreže z udarnim začetkom; nekdanjega marinca Terryja (izvrstni Aaron Pierre) na poti v mestece Shelby Springs ustavita nasilna policista in mu pod pretvezo sumničavosti odvzameta denar, ki ga potrebuje za polog bratrančeve varščine. Ta incident sproži cel kup nepredvidljivih dogodkov, ob katerih Terry spozna, da se za fasado navidez dolgočasnega mesta skrivajo korupcija, preprodaja z orožjem ter izsiljevanja s strani predstavnikov policije. Rebel Ridge načenja aktualno problematiko nasilja in koruptivnosti v policijskih vrstah, vendar pa je treba poudariti, da gre v prvi vrsti za čistokrvni akcijski film, ki se bolj kot brušenju ostrega družbenega komentarja posveča počasnemu razvoju dogajanja in suspenzu, ki vodi do skrbno izpeljanih in vznemirljivih akcijskih prizorov. To sicer ne pomeni nič slabega, saj ima Saulnierjev film na svoji strani ogromno adutov; od odličnih igralskih predstav, spretnih dialogov in večplastne zgodbe, ki ji bo gledalec na trenutke resda nekoliko težje sledil pa vse do idealne kombinacije žanrske zabave in inteligence, ki jo v modernih blockbusterjih (četudi pričujoči film to ni) pogrešamo. Rebel Ridge resda ne dosega odličnosti režiserjevih prejšnjih filmov, a je navkljub temu še vedno kvalitetna mešanica zabave in možganov za gledalce, ki si želijo bolj inteligentne sprostitve.