Nenapisan pregovor pravi; če film trdi, da je posnet po resničnih dogodkih, to pomeni, da je povečini popolnoma izmišljen. Kar je razumljivo; film zahteva več dramatičnosti, teatralnosti in dinamike, zato so prilagoditve nujne, pa četudi na koncu od resnične zgodbe ne ostane skoraj nič. To drži tudi v primeru črnohumornega trilerja Skincare, ki temelji na resničnem primeru negovalke obraza Dawn DaLuise, ki je bila leta 2014 aretirana zaradi domnevnega naročila umora njenega tekmeca Gabriela Suareza, četudi so jo na sodišču kasneje spoznali za nedolžno. Film režiserja in scenarista Austina Petersa predstavi zgodbo uspešne negovalke obraza Hope Goldman (odlična Elizabeth Banks), ki je tik pred tem, da svetu predstavo novo blagovno znamko lepotnih pripomočkov, vendar pa njen uspeh zaustavi prihod šarmatnega negovalca Angela, ki odpre salon poleg njenega, ji začne jemati stranke, hkrati pa še nekdo vdira v Hopino službeno e-pošto in strankam pošilja sporočila z opolzko vsebino. Četudi bi se dalo špekulirati o tem, koliko resnice (če sploh kaj) je v pričujočem filmu, je Skincare še vedno izredno duhovita, ostra in napeta kriminalka, ki bo pisana na kožo oboževalcem t.i. “true-crime” fikcije oz. filmov, posnetih po resničnih odbitih zločinih. Poleg izvrstne Banksove, ki drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih, se film lahko pohvali z zavidljivo produkcijo, dinamičnim dogajanjem in prefinjenim črnim humorjem. Kot že rečeno; Skincare je preveč duhovit in dramatičen film, da bi v njem iskali neko čisto resnico o DaLuisovem primeru (sicer tudi sama trdi, da je film povečini izmišljen), vendar pa ponuja dovolj zabave, da je gledalcu pravzaprav vseeno.

Ni potrebno preveč razgibavati možganske celice, da bi ugotovili, od kod je režiser in scenarist Shane Atkinson črpal navdih za svoj celovečerni prvenec, južnjaško neo-noir kriminalko LaRoy, Texas; vpliv ekscenetričnih kriminalnih trilerjev bratov Coen je viden v skoraj vsakem kadru, kar pa je tudi edina šibkost sicer kompetentno narejenega malega trilerja, kjer ne manjka odštekanih likov, morbidnega črnega humorja in nepredvidljivih zapletov. Dogajanje je postavljeno v naslovno teksaško mestece, kjer prodajalec Ray preko gobezdavega zasebnega detektiva Skipa (izvrstni Steve Zahn v eni od svojih presenetljivo najbolj čustvenih igralskih predstav) ugotovi, da ga njegova žena vara in medtem, ko skuša narediti samomor, v njegov avto vstopi neznanec, ki ga zamenja za najetega morilca in mu obljubi visoko vsoto denarja, če bo odstranil željeno tarčo. Ray, še vedno prepričan, da lahko reši svoj zakon, v denarju vidi priložnost, da bi ženi izpolnil dolgoletne sanje o odprtju lepotilnega salona, zato sklene ponudbo in se spusti v nevarno igro zamenjanih identitet, nasilja, dvojnih iger in čiste človeške neumnosti. LaRoy, Texas je film o malih ljudeh, ki po naključju postanejo kriminalci in jih vsaka odločitev pelje do še večje katastrofe, kar je sicer pogosto uporabljen motiv v modernih kriminalkah, vendar na srečo Atkinson dogajanju doda dovolj lastnega avtorskega pečata, da s tem film ne izpade kot nesramna kopija klasik kot sta Fargo in Blood Simple. Posrečene šale, odlične igralske predstave, venomer napeto dogajanje, pospremljeno z domiselno uporabo kitarske glasbe in živahen tempo uspejo brez večjih težav zabavati gledalca vse do nastopa odjavne špice, Atkinson pa se obenem ne boji spogledovanja s tragedijo, kar je še posebej izrazito v zadnji tretjini, kjer se humor umakne dramatičnosti. LaRoy, Texas svoj obstoj vsekakor dolguje filmom bratov Coen, vendar pa v sebi hrani dovolj energičnosti in pristnega smisla za humor, da bi utonil v pozabo.