Zgodba je vsem poznana; izgubljeni mladenič z obupno frizuro in brez prihodnosti sreča odštekano punco, ki mu ponudi priložnost za boljše življenje. Tako se začne in večino časa odvija romantična črna komedija Marmelade; Baron, obsojen na življenje v dolgočasnem mesecu z enim semaforjem in brez varnostnikov v banki, povrhu tega pa še mora skrbeti za svojo hudo bolno mater, po naključju sreča mlado odpadnico Marmelade, katero preganjajo mučni spomini na odraščanje v rejniškem domu. Med dvojico nemudoma preskoči iskra, vendar časa za romantiko ni na pretek, saj Marmelade v želji po boljšem življenju za oba sklene oropati banko, to pa je šele začetek zamotane, duhovite in ponekod absurdne zgodbe, ki jo servira nepopoln, vendar elegantni režijski prvenec Keira O’Donnella. Film spretno prepleta elemente črne komedije, romance in neo-noir kriminalke, hkrati pa se z užitku predaja igranju z gledalčevimi pričakovanji, kar je najbolj izrazito v zadnji tretjini, ki kopiči eno presenečenje za drugim. O’Donnell z živahnim tempom, močnim suspenzom, dobrim smislom za humor in odličnimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Joe Keery in Camila Morrone v glavnih vlogah) uspešno pilotira komedijo zmešnjav, pa četudi se ob tem ne uspe docela izogniti žanrskim klišejem in splošni predvidljivosti. Slednja se sicer v zadnje četrt ure umakne absurdnem preobratu, ki bo gledalce najverjetneje močno razdelil; nekaterim se bo zdel kot dekonstrukcija žanra roparskih klasik tipa Bonnie & Clyde, spet druge pa bodo motili za lase privlečeni razpleti in vsebinske luknje. Navkljub temu pa ima Marmelade dovolj adutov, da bo gledalec v filmu užival, le če pri tem spusti možgane, da ostanejo na paši.

M. Night Shyamalan se je letos očitno odločil postati eden od nosilcev glorifikacije hollywoodskega nepotizma; najprej je kot producent pomagal svoji hčerki Ishani Night Shyamalan pri njenem celovečernem prvencu, generični strašljivki The Watchers, nato pa je šel še korak dlje in svoj najnovejši film, psihološki triler z naslovom Trap, izkoristil za precej nesubtilno in štorasto promocijo glasbene kariere njegove druge hčerke Saleke Night Shyamalan. Slednja odigra samo sebe oz. priljubljeno pop divo Lady Raven (na ciničen način bi njen lik označili za cenen klon Taylor Swift), ki nastopi na koncertu v Philadephiji, katerega se med drugim udeleži gasilec Cooper (Josh Hartnett) s svojo hčerko Riley. Med koncertom Cooper opazi nenavadno veliko število policistov in izve, da policija pripravlja past za razvpitega serijskega morilca, ki se naj bi udeležil koncerta. In v nasprotju z večino Shyamalanovih filmov, ki šele v zadnji tretjini postrežejo z usodnim preobratom, je tokrat že po prve četrt ure razkrito, da je morilec nihče drug kot Cooper, kar se zdi domiselna premisa, še posebej, ker filmi o serijskih morilcih pogosto ne razvijajo zgodbe iz klavčeve perspektive. In priznati je treba, da je prva polovica filma obetavna; Hartnett je duhovito hudoben v dvojni vlogi skrbnega očeta in preračunljivega psihopata, dogajanje pa je pospremljeno z dovolj močnim suspenzom, da ob njem gledalec pozabi na številne nelogičnosti in luknje v zgodbi. Žal pa se v film nekje na polovici začne hitro sesuvati vase in se predvsem v zadnji tretjini spremeni v nefokusirano, razvlečeno in vse bolj idiotsko katastrofo s toliko vprašanji, da jih je težko strniti v par vrsticah. Shyamalan v svojem značilnem pretencioznem stilu servira eno žaljivo neumnost za drugo in se niti ne trudi, da bi prikazana zgodba pridobila na smislu, še bolj nadležno pa je spoznanje, da je Trap posnel kot izgovor za promoviranje hčerkine glasbene kariere. Seveda ni nič narobe s tem, če želi oče pomagati hčerki pri doseganju ciljev, vendar pa naj to ne počne na račun gledalcev in njihovega potrpljenja.