Po velikem zmagoslavju z nihilističnim neo-westernom No Country for Old Men sta si brata Joel in Ethan Coen za svoj naslednji projekt pričakovano izbrala nekaj lahkotnejšega; Burn After Reading spada v kategorijo filmov kot sta Raising Arizona in O Brother, Where Art Thou?, to se pravi med nepretenciozne farsične komedije, ki se ne jemljejo preveč resno, hkrati pa vsebujejo dovolj satirične ostrine in črnohumornega ugriza, da ne izpadejo kot še eno generično razvedrilo. Burn After Reading, ki se znova lahko pohvali z zvezdniškim igralskim ansamblom (John Malkovich, Tilda Swinton, George Clooney, Brad Pitt, Richard Jenkins in Frances MacDormand), sledi osramočenemu uslužbencu CIE Osbournu Coxu, ki ga zaradi prekomernega pitja želijo premostiti iz matičnega oddelka, zato jezno pusti službo in skuša uresničiti svoje dolgoletne življenjske sanje; postati pisatelj. Toda ko njegova nezvesta žena po nasvetu odvetnika presname podatke o moževem finančnem stanju na CD zgoščeno, se ta znajde na tleh bližnjega fitnes centra, kjer pride v roke uslužbencema Lindi in Chadu, ki se v prepričanju, da CD skriva strogo zaupne podatke, odločita Coxa izsiljevati. Kot že omenjeno, je Burn After Reading tipična “coenovska” komedija zmešnjav, kjer ne manjka izrazito ekscentričnih likov, absurdnih zapletov in živahnega tempa, ob katerem gledalec ne razmišlja (preveč) o tem, kako npr. zgodba ne pretirano smiselna in da so zavoljo kratke minutaže slabe ure in pol nekateri zasuki razviti zelo na hitro in brez poglobljenosti. Pa vendar je glavna odlika pričujočega filma ta, da iz svojih igralcev iztisne močan komičen talent, kjer zasijeta predvsem Pitt in Malkovich. Končni rezultat je lahkotna burkaška komedija, ki v filmografiji bratov Coen ostaja trdno zasidrana v zlati sredini.

Dobrodošli v raj, ki skriva pekel. Brazilska prestolnica Rio de Janeiro je v očeh mnogih turistov še vedno kraj prestiža, gospodarskega razcveta, slovitega pustnega karnevala in družbenega napredka, vendar pa je namen tega blišča odvračanje pozornosti od favel, revnih delavskih sosesk, kjer vladajo nasilje, droge in kriminal. V tal del Brazilije gledalca odpelja epska kriminalna drama City of God, ki temelji na istoimenskem romanu Paula Linsa, ki je pisal na podlagi lastnih izkušenj odraščanja v faveli med koncem 60. in 80. let. Tako film kot roman v ospredje postavljata več prebivalcev, večinoma otrok in najstnikov, ki zaradi revščine in pomanjkanja pravih možnosti za vzpon po družbeni lestvici iščejo izhod v tolpah in kriminalu, kar posledično pripelje do uličnih vojn, katere tolerira celo skorumpirana policija. City of God je daleč najbolj avtentičen, surov in tragičen vpogled v brazilske slume, ki prepriča gledalca na praktično vseh ravneh; od brezhibne montaže in fotografije, grobega dokumentarističnega sloga, pristnih naturalističnih igralskih predstav in temačnega ozračja, ki s srhljivo natančnostjo ujame nasilni duh favel. Toda tisto, kar pričujoči izdelek podvzdigne med enega od najboljših filmov vseh časov, je njegova briljantno spisana in zrežirana zgodba, ki uspe v slabih dveh urah predstaviti široko galerijo kompleksnih likov, prepričljivo raziskati njihove odnose in hkrati ustvariti zgodovinski prerez razvoja revnih sosesk, kamor režiser Fernando Meirellesgg vstavit tudi subtilen družben komentar na temo policijske korupcije in moči novinarstva, ki je razkrilo nasilje v favelah. City of God je tragična in udarna filmska mojstrovina, ki gledalca strese do kosti in čustveno izčrpa, hkrati pa ga opomni na pogosto spregledana in preslišana življenja ljudi na družbenem dnu.