Težava mnogih sodobnih (predvsem čezlužniških) filmov z LGBTQ vsebino je ta, da se zavoljo osladne politične korektnosti in strahu pred moralno ogorčenostjo publike trmasto oklepajo pravljičnega portretiranja istospolne skupnosti in rešitve za njene težave vidijo v preprostih in naivnih potezah. Na takšno plitkost vsekakor ne pristaja britanski psihološki neo-noir triler Femme, ki poveže nasilneža in žrtev v kompleksen in problematičen odnos; Jules, transvestitski performer (izvrstni Nathan Stewart-Jarrett), je nekega večera tarča brutalnega napada skupine homofobnih huliganov, med katere spada tudi vročekrvni Preston (George MacKay v svoji najbolj kompleksni vlogi doslej). Slednjega Jules sreča tri mesece kasneje v gejevski savni (izkaže se, da je Preston globoko zavrt homoseksualec) in se v želji po maščevanju zaplete z njim v razmerje, kar pa v obema prebudi cel kup konfliktnih čustev. Femme je odkrito provokativen film, ki se samozavestno spusti v analiziranje kompleksnega razmerja med žrtvijo in njenim rabljem, hkrati pa tudi opozori (pre)veliko moč gorečega maščevanja, ki žrtvi včasih ne prineše moralnega zadoščenja in razrešitve osebnih problemov. Emocionalno popotovanje glavnih likov je zaznamovano z mamljivo neo-noirovsko atmosfero in temačno fotografijo, že omenjenimi pogumnimi igralskimi predstavmi ter potrpežljivim razvijanjem zgodbe, kjer je gledalec na trnih vse do nastopa odjavne špice. Režijski duet Sam H. Freeman in Ng Choon Ping suvereno in kompetentno sledita žanrskim pravilom filmov o maščevanju, vendar te začinita z grobim stilom in nepredvidljivimi zasuki, kar je še najbolj razvidno v zastrašujoče realističnem finalnem preobratu. Femme bo za marsikaterega gledalca pretežak zalogaj, hkrati pa bo podvržen napačnim interpretacijam (nekateri bodo celi trdili, da film humanizira homofobe), toda v današnjem času, ko je pogum v filmski umetnosti prej izjema kot pravilo, so takšni ostri filmi vsekakor dobrodošli.

Ameriški filmar Richard Linklater se je proslavil s svojimi izrazito intimnimi filmi, ki se oklepajo minimalistične pripovedne niti in tematizirajo večne aktualne dileme kot so človekovo soočanje s smrtnostjo in minljivostjo časa. Tega – vsaj na neposreden način – pri njegovem najnovejšem celovečercu, kriminalni črni komediji Hit Man ni na spregled. Še več: gre za Linklaterjev komercialno najbolj dostopen in všečen izdelek, ki močno spominja na duh neobremenjenih akcijskih filmskih zabav iz devetdesetih let, ko so se te še vedno drznile biti hkrati strašansko seksi kot tudi duhovito absurdne. Film, ki ga je Linklater spisal skupaj z glavnim igralcem Glenom Powellom predstavi srednješolskega profesorja, ki hkrati za policijo opravlja delo lažnega najetega morilca, katerega naloga je, da se srečuje s svojimi naročniki in jih po priznanju spravi za zapahe. Njegova sposobnost vživljanja v različne vloge pri policijskih kolegih zbudi občudovanje, toda “kariera” lažnega morilca se mu začne majati, ko se zaplete v vroče razmerje z eno od njegovih naročnic, ki se želi znebiti nasilnega moža. Kot je moč razbrati, se film ponaša s precej banalno zgodbo in v takšnih primerih je morebiti najbolje, da jo gledalec ne jemlje resno, na kar tudi Linklater močno cilja. Hit Man je v svojem bistvu zafrkantski film, ki sicer najde nekaj časa za odpiranje filozofskim tem posameznikovega iskanja identitete ter vpliva, ki ga imajo liki najetih morilcev na sodobno popkulturo, vendar pa je v prvi vrsti s seksom, lažmi in prevarami začinjena neo-noir kriminalka. Vrsta posrečenih šal, živahno dogajanje ter idealna kombinacija erotične romance in suspenza hodijo vzporedno z neustavljivim šarmom Powella, ki tokrat dokaže, da ni (zgolj) filmski lepotec, ampak igralec z dobrim občutkom za komični timing, kar je še posebej izrazito v njegovih številnih preobrazbah najetih morilcev. Kjer se filmu še najbolj zalomi, je njegov epilog z nekaterimi problematičnimi preobrati, ob kateri sicer všečni osrednji lik postaja vse bolj moralno sprevržen. Hit Man nedvomno ne spada med Linklaterjeve presežke, vendar pa je dobrodošel poklon časom, ko smo se gledalci s filmom še znali zabavati.