Ameriška predelava francoskega psihološkega trilerja Mothers’ Instinct se odvija v navidez idilični predmestni soseski v 60. letih, kar pomeni, da je neka osebna tragedija neizbežna; ta se zgodi, ko Celine (Anne Hatheway) v tragični nesreči umre sinček, kar zaostri odnos z njeno najboljšo prijateljico in sosedo Alice (Jessica Chastain), ki zaradi otrokove smrti čuti globoko krivdo, hkrati pa se v njej postopoma prebudijo paranoična prepričanja, da ji Celine iz maščevanja želi uničiti družino. Film se poigrava z zanimivo idejo, ki jo v prvi uri zelo dobro razvije; četudi ima gledalec pred sabo viden konflikt glede smrti otroka, je njegova poanta v raziskovanju procesa izgube in prebolevanja krivde glavnih junakinj, še posebej Alice, ki je prepričana, da bi smrt Celininega sina lahko preprečila, sedaj pa svoje občutke nemoči prenese na Celine in njeno domnevno željo po maščevanju. Osrednji konflikt filma je toliko bolj emocionalen in močan zaradi znova odličnih igralskih predstav tako Hathewayjeve kot Chastainove, vzdušne glasbene podlage ter poudarjenega kontrasta med bleščečim videzom ameriških predmestij in temačnih družinskih skrivnosti. Škoda le, da film v zadnji tretjini dvoumno vprašanje o tem, če je Alicina paranoja resnična ali zgolj projekcija njenih strahov in krivde, dobesedno poteptano pod težo zahteve po epilogu, ki se sicer trudi biti šokanten in pretresljiv, vendar pa je hkrati slabo razvit in za seboj pušča cel kup lukenj v zgodbi. Mothers’ Instinct je tako zgolj napol fascinanten žanrski eksperiment, ki si z drznimi idejami ne upa iti do konca in tako varna plava na površju všečnega poklona starošolskemu hitchcockovskemu trilerju.

Čezlužniška filmska industrija že vrsto let perverzno tekmuje v tem, kateri film bo deležen bolj absurdno orjaškega proračuna, medtem ko (na srečo) neodvisna filmska produkcija navkljub omejenim finančnim sredstvom ustvarja nemalo presežkov. Mednje spada tudi minimalistični kriminalni triler The Last Stop in Yuma County, simpatični poklon filmom bratov Coen in Quentina Tarantina, zapakiran v estetiko klasičnega filma noir in ruralnega westerna. Film, postavljen v 70. leta, se povečini odvije na eni sami lokaciji; na becinski črpalki z motelom in restavracijo sredi vroče puščave v Arizoni. Tam nekega jutra prispe nevrotični prodajalec nožev (Jim Cummings, ki je že postal eno od večjih imen ameriškega neodvisnega filma), ki se spoprijatelji s simpatično natakarico Charlotte, nakar v restavracijo med drugim vkorakajo še duet bančnih roparjev, starejši zakonski par, mlada zaljubljenca na begu ter nerodni šerifov namestnik. Kar se sliši kot uvod v šalo, se kmalu spremeni v duhovit in nepredvidljiv mozaik nasilja, cinizma, pohlepa in umorov, kjer se zdi, da ni nihče to, za kar se izdaja. Glavna odlika filma The Last Stop in Yuma County, sicer celovečernega prvenca režiserja in scenarista Francisa Gallupija, je njegova peresno lahka pripoved, ki pa ni niti malo generična ali predvidljiva, saj se navidez preprosti zaplet o skupini ljudi, ki se znajde na napačnem kraju ob napačnem času, razvije v zmešnjavo, ki je enako smešna kot tudi tragična, poganjata pa jo kakopak človeška neumnost in pohlep. Barvita igralska zasedba izvrstno opravi svoje delo, še posebej vedno očarljivi Cummings v značilni vlogi zbeganega ekscentrika, Gallupe pa uspe s privlačno fotografijo, seksi soundtrackom in živimi barvami pričarati retro stil 70. let, ko filmi še niso klonili politični korektnosti in obsedeni želji po tem, da morajo na vsak način postreži z družbenimi komentarji. The Last Stop in Yuma County je preprost in efekten film, ki v bistveno krajšem času in z bistveno manj denarja pusti boljši vtis kot večina orjaških hollywoodskih produktov z omejenim rokom trajanja.