“Joški in kri. To še preživi v kapitalizmu,” dahne Mouse (Hayley Law), eksotična plesalka v kabarejskem baru in avtorica krvavih pornografskih stripov, ki jih nihče ne bere. Mouse ne bi mogla biti bolj tipična predstavnica osebe, potisnjene na rob družbe, kjer se mora soočati z agresivnim zobovjem sodobnih časov, kjer si z denarjem lahko kupiš vse, celo življenje. In ko neznano kam izgine njena sodelavka Doe-Eyes, se jo Mouse odloči poiskati, saj ne njena delodajalka, še manj pa policija, nimajo motivacije iskati pogrešano plesalko. Toda bolj ko se Mouse prebližuje resnice o izginotju, bolj se začne razkrivati umazana podoba mestne elite, ki dostojanstvo in spoštovanje zamenja za dekadenco in perverzni nihilizem. Že nekaj minut v družbi filma Door Mouse dajejo vedeti, da imamo opravka s stilsko dovršenim, strupeno duhovitim in kratkočasnim neo-trilerjem, ki med drugim kompetentno prepleta elemente igranega filma in stripovske animacije; izpiljena vizualna podoba s poudarkom na neonskih lučeh in temačnih urbanih lokacijah pripomore k odlični atmosferi, slednja pa je še dodatno obogatena s posrečenim smislom za humor in nikoli upehajočim živahnim tempom. Film hkrati poganja odlična Lawova v glavni vlogi, ki s svojo hladno prezenco spominja na zgodnje nastope Aubrey Plaze, vendar pa liku Mouse doda veliko dimenzije, da ta ne izpade nezanimivo in zoprno, kar velja za skoraj vse nastopajoče v filmu. Door Mouse morebiti še najbolj šepa pri podajanju družbenega komentarja o pokvarjenosti bogataških elit, ki se zdi premalo poglobljen in kompleksen, vendar pa premore dovolj moči, da je gledalec venomer vpet v dogajanje. Door Mouse je prava poslastica za oboževalce klasičnih filmov noir, ki hkrati prinašajo dišave sodobnega.

Jeff Nichols, eden od najbolj podcenjenih ameriških filmarjev, se v svojem najnovejšem celovečercu The Bikeriders naslovu primerno vrača v preteklost; v drugo polovico 60. let, ko je Amerika priča bliskoviti popularizaciji in glorifikaciji motoristične subkulture, ki je bila sprva povezana z ljubeznijo do motorjev, tovarištvom in povezanostjo, žal pa je s svojim zatonom hitro prešla na območje kriminala, drog in prostitucije. Nichols za prikaz vzpona in padca omenjene subkulture črpa material iz istoimenske knjige fotografa Dannyja Lyona, ki je v 60. letih intenzivno sodeloval z motoristično tolpo Outlaws, slednjo pa v filmu zamenjajo člani fiktivne skupine Vandals na čelu s hladnokrvnim Johnnyjem (Tom Hardy), ki dobi idejo za ustanovitev kluba po ogledu kultnega Brandonovega filma The Wild One ter impulzivnim mladim motoristom Bennyjem (Austin Butler), katerega razklanost med zvestobo klubu in nepotrpežljivi ženi Kathy (Jodie Comer) predstavlja tudi osrednji motiv pričujočega filma. Zgodba je povedana iz Kathyjine perspektive, kar je resda izviren pristop, vendar pa ga Nichols pusti nekoliko neizkoriščenega, saj z izjemo Bennyja in Johnnyja ostali liki delujejo enodimenzionalno in plitko, še posebej Kathy (navkljub odlični predstavi Comerje). Film je bistveno bolj uspešen pri avtentični obuditvi zlate dobe čezlužniške motoristične subkulture v vsem svojem blišču in bedi, kjer Nichols pokaže ogromno znanja in predvsem razumevanja do tematik, ki bi jih marsikateri drugi filma prikazal bolj poenostavljeno; film namreč graja toksični mačizem motorističnih klubov, vendar po drugi strani nikoli ne zajadra v nadležno moraliziranje in pusti zgodbi prosto dihati. Film prepriča tudi z odličnim izborom glasbe, prvorazredna igralska asa Hardy in Butler sta znova osupljivo dobra v svojih vlogah, zgodbo pa poganjata venomer živahno dogajanje in hiter tempo, ob katerem gledalec zlahka pozabi na nekatere šibkosti. The Bikeriders morebiti ne ponudi najbolj poglobljenega vpogleda v motoristično subkluturo, pa vendar je dovolj gledljiv in živahen, da bo pritegnil širše občinstvo.