Irski igralec Liam Neeson je zavolj njegovega pogostega pojavljanja v akcijskih filmih postal svojevrstni fenomen, saj je v njih pogosto združeval pravila modernega blockbusterja z veliko nasilja in plitko vsebino ter starošolskega mačizma, ki je v današnjem svetu vse bolj izrazite pomehkuženosti in osladne politične korektnosti še kako dobrodošel. Morebiti drži, da so Neesonovi akcijski filmi z vidika kvalitete zelo majavi, pa vendar jih je vedno znova reševal igralec s svojo robato karizmo. In ravno zato je osvežujoče videti takšen film kot je In The Land of Saints and Sinners, napet kriminalni triler s pridihom ruralnega westerna, ki ne izpostavlja zgolj Neesonovo prezenco akcijskega junaka, ampak mu nameni nekaj, kar smo v njegovih filmih močno pogrešali; čustveno globino in elegično rekonstrukcijo človeka, obremenjenega z nasilno preteklostjo. Film, postavljen na severno Irsko v 70. letih na vrelišču državljanskega konflikta med irskimi protestanti in katoliki, predstavi osamljenega vdovca Finbarja, ki se lokalni skupnosti predstavlja kot prodajalec knjig, vendar pa na skrivaj opravlja službo najetega morilca za lokalnega kriminalca. Leta umorov in nasilja na njem pustita težak davek, zato se odloči za upokojitev, vendar ko po spletu okoliščin postane vpleten v smrti člana irske republikanske armade, postane jasno, da svoje preteklosti ne bo tako zlahka pustil za seobj. In The Land of Saints and Sinners je starošolska kriminalna kavbojka s preprosto zgodbo in liki, katerih motivacije in ozadja niso preveč zapletena, kar ni mišljeno kot nekaj slabega; film morebiti ne odkriva tople vode, vendar pa zelo spretno prepleta emocije, surovost ter občasno celo poetičnost, ki jo oddaja irsko podeželje, kar je v filmu še dodatno izpostavljeno s čudovito fotografijo in elegično glasbo. Kot že rečeno, je Neeson tokrat resnično v vrhunski formi in zelo dobro posvoji tip utrujenega morilca, ki smo ga že srečali v Eastwoodovi mojstrovini Unforgiven, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, četudi bi si nekateri (predvsem Kerry Condon) zaslužili več minutaže in bolj razvite like. Od filma In The Land of Saints and Sinners tako ni moč pričakovati večjega presežka, vendar pa je v poplavi generičnih Neesonovih streljaških zabav izredno pozitivno presečenje.

Britanska filmarka Rose Glass je pred dobrimi petimi leti šokirala s svojim celovečernim prvencem, psihološko srhljivko Saint Maud, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med najbolj strašljive filme 21. stoletja. Osrednji motiv pričujočega filma je bila obsedenost zmedenega mladega dekleta, ki je v verskem ekstremizmu našla svoj smisel življenja in iz tega vidika je režiserkin naslednji projekt, erotična kriminalka Love Lies Bleeding, duhovna nadgradnja omenjene grozljivke. Tudi tokrat je v ospredju obsedenost, vendar v obliki, ki je gledalcem bolj dostopna; kot brezmejna ljubezen, ki v človeku zbudi najbolj temačne impulze. Zgodba filma je preprosta; Lou (Kristen Stewart) je lastnica majhnega fitnes centra, v katerega zahaja tudi močno izklesana brezdomka Jackie (Katy O’Brian), ki zbira denar za udeležbo na tekmovanju v bodybuildingu, pri tem pa začne delati kot natakarica pri Loujinem odtujenem očetu in kriminalcu (Ed Harris z obupno lasuljo). Med Lou in Jackie nemudoma preskočijo iskrice in dvojica se spusti v strastno razmerje, kar pa ne mine brez posledic. Glassova tudi v svojem drugem celovečercu rada koraka na meji med grobo resničnostjo ter občasnimi surrealnimi izleti, kar je dobrodošel pristop, saj navidez preprosta zgodba nikoli ne postane predvidljiva oz. formulaična, film pa odlično prepleta elemente lezbične erotike, morečega neo-noir trilerja o maščevanju ter psihološke drame o toksičnosti med spoloma v unikatno, vizualno atraktivno, dinamično in prepričljivo atmosferično izkušnjo. Stewartova in O’Brianova, ki predstavljata srce filma, še nikoli prej nista bili v tako dobri formi, preostala igralska zasedba pa je prav tako odlična, četudi bi si nekateri liki zaslužili več pozornosti (še posebej Harrisov lik). Kot že omenjeno, Glassova konvencionalno pripoved rada prekine z bizarnimi vložki, ki znajo biti za marsikaterega gledalca pretirani, še posebej v sklepnem dejanju, kjer meja med fantazijo in realnostjo postane praktično nevidna. Love Lies Bleeding ni popoln film, vendar pa se njegova moč skriva v samozavestni drznosti ter prizadevanjih, da bi že slišanim zgodbam naklonil prepotrebno svežino.