Legendarni filmar Martin Scorsese je leta 1998 posnel enega od najboljših in žal tudi najbolj prezrtih filmov v njegovih karieri, rahlo psihadelično psihološko dramo Bringing Out The Dead, ki je prikazovala kaotično službo depresivnega in nespečnega bolniškega reševalca, ki se v nočnem času prevaža po New Yorku in skuša reševati življenja svojih pacientov, četudi je pri tem pogosto neuspešen. Na podobno otožen, vendar bistveno bolj neusmiljeno brutalen način se ozadja obravnavanega poklica loteva dramski triler Asphalt City, ki spremlja mladega bolničarja Ollija (Tye Sheridan) med nočnimi izmenami, ki si jo deli z ciničnim, a odkritosrčnim veteranom Rutkovskyjem (Sean Penn). Njuno delo sledi isti rutini; odzoveta se klicu na pomoč, poskrbita za paciente in večkrat prevzameta vlogo Bogov v belem, ki se morata odločiti, če je bolnik že obsojen na smrt ali mu še lahko pomagata. Film režiserja Jeana-Stephana Sauvaira nima dramatičnega zapleta, saj ga niti ne potrebuje; z dobršno mero realizma sledi nočni rutini bolničarjev in postopoma razgali številne moralne dileme, kaotične situacije ter grozote, s katerimi se bolničarji soočajo na vsakdanji ravni, obenem pa nameni nekaj časa zasebnim življenjem glavnih junakov, ki se soočata s čustveno izgorelostjo, depresijo ter strahom pred jutrišnjim dnem. Asphalt City je v teh trenutkih izredno močan film, saj se drzno in nesentimentalno poglobi v srhljivo realnost obravnavanega poklica in kakšne posledice ta pusti na človeku, k še boljšemu rezultatu pa pripomoreta odlični igralski predstavi tako Sheridana kot Penna, potrpežljiv tempo ter idealna kombinacija surovosti kot čustvenosti, ki poskrbi, da zgodba nikoli ne postane preveč dolgočasna. Kar Sauvarijev film kvari, so občasno nerodni dialogi, nekaj enodimenzionalnih stranskih likov (še posebej Michael Pitt) in dejstvo, da je Scorsesejeva mojstrovina Bringing Out The Dead po vseh vidikih boljši film. Asphalt City je navkljub temu zelo soliden dramski triler, ki gledalcu uspe vsaj približno razkriti pravi obraz poklica bolničarjev.

Knox Goes Away je drugi režijski projekt igralca Michaela Keatona po neo-noir trilerju The Merry Gentleman iz leta 2008 in tudi tokrat kombinira se Keaton poigrava z elementi žanrov staromodne kriminalke in karakterne drame. Naslovni junak Knox je najeti morilec, ki že vrsto let živi daleč stran od odtujenih žene in sina, edino družbo v življenju pa mu predstavlja emigrantka Annie, s katero deli svojo ljubezen do knjig. A ko mu zdravniki postavi diagnozo hitro napredujoče oblike alzheimerjeve bolezni, se Knox odloči za upokojitev, vendar pa je pot do tja vse prej kot enostavna; najprej zamoči svoj zadnji posel in ponesreči ubije partnerja, potem pa se mu še na vratih prikaže sin s prošnjo, da bi Knox poiskal in ubil posiljevalca njegove mladoletne hčerke. Kot je bilo že omenjeno, je Knox Goes Away starošolska kriminalka za bolj “odraslo” občinstvo, medtem ko bo mlajšim gledalcem najverjetneje dolgočasna in nevznemirljiva, saj Keaton bolj kot na akcijo in hitre preobrate računa na počasen razvoj psihološkega portreta glavnega junaka in elegično vzdušje, kjer nekdanji gangster zaradi strašne bolezni postopoma izgublja stik s samim seboj, zato skuša v dirki s časom popraviti tisto, kar se sploh še zmore popraviti. S tega vidika je film uspešen; Keaton odlično upodobi kriminalca na življenjskem razpotju, hkrati pa ohrani spodoben nivo suspenza in zanimivih preobratov, ki delajo zgodbo bolj moralno kompleksno. Knox Goes Away resda trpi za razvlečenostjo in neizrazitim stilom, kar filmu daje preveč generičnosti, toda še vedno gre za gledljiv in kratkočasen krimič za zahtevnejšo publiko.