Glavna težava filma The Black Mass ni v tem, da bi bil film na kakršenkoli način slab, ampak da gre za še en film o zloglasnem resničnem serijskem morilcu, kanibalu in nekrofilu Tedu Bundyju (1946 – 1989), katerega grozljiva “zapuščina” je bila dosedaj pokrita v številnih igranih in dokumentarnih filmih in serijah. Ob tem se poraja vprašanje, če sploh potrebujemo še en film o Bundyju in kaj novega / zanimivega lahko predstavi gledalcu, ne da bi pri tem zapadel v nenamerno glorifikacijo njegove karizmatične zlobnosti ali pa nesramne eksplotacije tragičnih koncev življenj njegovih številnih žrtev. S tega vidika je The Black Mass resda nekoliko drugačen, saj ne gre za klasično biografijo o Bundyju, ampak za rekonstrukcijo zadnjega pokola, ki ga je morilec zagrešil januarja leta 1978 na Floridi; Bundy je na tej točki že razkrinkan klavec na begu pred zakonom, v telefonskih klicih s svojo partnerko, katero prosjači za denar, zveni obupan in potisnjen v kot, toda njegovi neobvladljivi ubijalski impulzi ga vodijo do odločitve, da napade dekleta, ki živijo v bližnjem študentskem kampusu. Film se odvije v roku enega dneva in noči, ko Bundy zalezuje svoje žrtve, se prepušča bolnim fantazijam, spremlja obsežen medijski pregon za njim ter naposled vdre na kampus, da bi umoril nič hudega sluteča dekleta. Kot že rečeno; The Black Mass ni slab film. Pravzaprav je zelo avtentična in srhljiva rekonstrukcija Bundyjevega zadnjega velikega zločina pred dokončno aretacijo, ki obdrži gledalčevo pozornost zaradi vrhunskega suspenza, pristne naturalistinče igre in nekaterih premetenih pripovednih prijemov (Bundy je npr. v celoti prikazan zgolj v zadnjem kadru, pred tem pa kamera razkrije zgolj nekatere dele njegovega obraza), hkrati pa z vnašanjem surrealnih momentov, ki ponujajo vpogled v Bundyjevo sprevrženo psiho, hodijo na tanki meji med zastrašujočim in eksplotacijskim. Edini “problem” filma je ta, da o Bundyju ne pove / prikaže ničesar bistveno novega in ob tem se velja vprašati, če bi bilo na tej točki smiselno, da se omenjenega morilca pusti v preteklosti, saj je bil že dodobra raziskan in bi vsak film / serija o njem zgolj prispevala h krepitvi mita, ki ga Bundy žal ima.

Ocena

Brata Coen, ki sta skupaj ustvaril cel kup modernih filmskih klasik, sta se po zmagoslavju z antologijskim westernom The Ballad of Buster Scruggs odločila, da kreneta vsak svojo ustvarjalno pot. Plodove njunih samostojnih izletov smo bili deležni najprej leta 2021, ko je Joel Coen postregel z odlično in domiselno priredbo Shakespearjeve tragedije Macbeth, dobra tri leta kasneje pa je svojo solo izkušnjo dostavil še Ethan Coen z akcijsko komedijo Drive-Away Dolls, ki predstavlja prvi del t.i. “lezbične” trilogije in bi jo najlažje opisali kot Ethanov poklon lastnim odštekanim in absurdnim cirkusom kot sta Raising Ariziona in The Big Lebowski. Zgodba je postavljena v leto 1999 in spremlja najboljši lezbični prijateljici Jamie in Marian, ki v želji po boljšem življenju z najetim avtomobilom odpotujeta na Florido, toda kmalu se izkaže, da se v prtljažniku vozila nahaja kovček, ki pripada lokalnim mafijcem, kar sproži cel kub absurdnih in komičnih situacij. Drive-Away Dolls je pretiran, teatralen in ekscesno vulgaren film ceste, ki ne pozna nobenih zavor in se razposajeno prepušča svoji nepopustljivi in podivjani naravi, kjer ne manjka straniščnih šal, brutalnega nasilja, odkritih prizorov lezbičnega seksa, psihadelične masturbacije, verižnega preklinjanja in plastičnih dildov, ki ponujajo svojevrstni erotični užitek. Film se več kot očitno zaveda tega, da je skrajno neumen in obešnjaški; njegovi aduti so predvsem odlična kemija med glavnima igralkama Margareth Qualley in Geraldine Viswanathan, ki se iskreno zabavata v vlogah namerno karikaturnih likov, pohvaliti pa je treba tudi unikatno podobo filma, svetlobno hiter tempo in par posrečenih “coenovskih” gagov. Navkljub temu pa smo od filmarja takšnega kalibra, kot je Ethan Coen, pričakovali mnogo več kot simpatično imitacijo eksplotacijskih kriminalk in lezbičnih pornografskih filmov iz 70. let; zgodbe je komaj za vzorec, večina likov ni pretirano zanimivih, mnoge šale zvenijo kot da se jih je Coen izmislil na licu snemanja in dogajanje je včasih tako nefokusirano in nerazvito, da se bo gledalec večkrat vprašal, zakaj bi tako briljantni filmski um, kot je Ethan Coen, zapravljal čas s tako povprečnim filmom. Drive-Away Dolls ni slab film in ponudi nekaj trenutkov posrečenega humorja, toda če ga primerjamo z ostalo filmografijo bratov Coen, izpade precej mlačno in pozabljivo.