Uspeh kultnega filma Drive režiserja Nicolasa Winding Refna je populariziral lik molčečega in introvertiranega voznika, ki je zadolžena, da pri izvajanju (pogosto nelegalnih) dejanj pripelje udeležence na varno. Ta lik se je v zadnjih petnajstih letih večkrat pojavil, nazadnje v avstralskem kriminalnem trilerju Bring Him to Me, ki predstavi možakarja, znanega zgolj kot Voznik (Barry Pepper), ki mora po navodilih okrutne kriminalne šefice sodelovati pri drznem rup, kar se sprva zdi preprosta naloga, vendar se – kot je v tovrstnih filmih moč pričakovati – stvari obrnejo na glavo, ko začne nekdo roparja in Voznika zasledovati, hkrati pa slednji dobi novo nalogo; pred roko “pravice” šefice pripeljati enega od roparjev, neizkušenega in naivnega mladeniča, ki naj bi zase ukradel del pridobljenega zneska. Med vožnjo do cilja se med dvojico razvije tesen odnos in Voznik se znajde pred moralno dilemo, saj se mu vse bolj dozdeva, da mladenič ni kriv odtujitve denarja. Bring Him to Me je z neonskimi lučmi obsijan in naspidiran neo-noir triler, ki se v slabi uri in pol, kolikor traja, nikoli ne ustavlja in venomer ohranja zelo zadovoljivo mero suspenza in temačne atmosfere, hkrati pa najde dovolj časa, da razvije osrednja lika, ki nista zgolj enodimenzionalni karikaturi, ampak jima film nameni presenetljivo globoki osebni zgodbi, ki kakopak služita kot zrcalni sliki njunih zapletenih in zavoženih življenj. Bring Him to Me seveda ne odkriva tople vode in se niti ne pretvarja, da ima v svojem rokavu nepredvidljivega asa, toda njegova nepretenciozna drža in kompetentno slednje žanrskim pravilom uspejo izdelek ves čas drži na ravni spodobnega razvedrila. Poleg izpiljene vizualne podobe, ki posnema estetiko omenjene Refnove klasike velja še pohvaliti dobre igralske predstave, še posebej pogosto podcenjenega Pepperja v glavni vlogi, ki svojemu skrivnostnemu liku doda mnogo dimenzij. Bring Him to Me ni film, ki bo spremenil pravila igre, jim pa vsaj dobro sledi.

Leta 2022 je v 60. letu starosti med deskanjem na vodi umrl legendarni avstralski direktor fotografije in režiser Jeff Darling, ki je sodeloval pri številnih avstralskih filmih, posnel pa je tudi več kot 150 reklam. Zato se zdi nenavadno, da je kriminalni triler He Went That Way njegov prvi režijski celovečerni prvenec, ki ga je posnel le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. In četudi Darlingu nikakor ne moremo odreči neizmernega talenta in doprinosa k razvoju avstralskega filma, je žal pričujoči film izredno klavrn labodji spev, ki niti približno ni vreden njegovega slovesa. Kombinacija filma ceste, črne komedije o in trilerja delno temelji na resnični zgodbi iz leta 1964, ko je Dave Pitts, živalski trener zvezdniškega šimpanza Spankyja, na poti v Chicago pobral štoparja Larryja Leeja Ranesa, za katerega se izkaže, da je v resnici serijski morilec na strelskem pohodu. Priznati je treba, da je odštekana in bizarna zgodba o Pittsu in Ranesa zelo “hvaležen” material za dober film, vendar pa žal He Went That Way to ni. Navkljub pričakovani izpiljeni vizualni podobi, občasnim trenutkom prepričljivega suspenza in dobri igralski predstavi Zacharyja Quinta je Darlingov celovečerec izredno nedodelana in brezciljna zmeda, ki svoji zgodbi in likom ne doda dveh ključnih sestavin; globine in smisla. Film ne ponudi nobenega vpogleda v psiho osrednjih likov (npr. o Ranesu, ki ga medlo odigra Jacob Elordi, izvemo praktično ničesar) in posledično tudi razvoj njunega odnosa nikoli ne pride do točke, ko bi gledalcu moralo biti mar, filmu pa še večje preglavice dela luknjasta zgodba, polna nelogičnosti in neumnih preobratov, ki za seboj puščajo celo vrsto vprašanj in bore malo odgovorov. Nasploh je glavna težava filma He Went That Way ta, da ne ve točno, kaj bi rad povedal; za zgodbo o “nenavadnem paru” mu primanjkuje humorja, za zgodbo o serijskem morilcu pa psihološke globine. Kariera Jeffa Darlinga bo vsekako vedno ostala zapisana z zlatimi črkami v zgodovino filma, medtem ko bo njegovo (nenamerno) filmsko slovo romalo v pozabo.