Ameriška igralka Maika Monroe je v zadnjih letih s tveganimi in kompleksnimi vlogami v filmih kot sta Longlegs in Significant Other dokazala, da lahko ohranja idealno ravnovesje med stoično hladnokrvnostjo in čustveno intenzivnostjo, ne da bi pri tem njen lik izpadel bodisi preveč hladno bodisi preveč teatralno. V kriminalnem neo-noir trilerju In Cold Light se ponovno vživi v kožo problematičnega mladega dekleta, ki je zavoljo lastnega preživetja prisiljena sprejeti cel kup drastičnih odločitev. Zgodba filma je dokaj preprosta; Ava je preprodajalka mamil, ki se po prestani zaporni kazni skuša vrniti nazaj v normalno življenje, vendar pa ko pokvarjeni policist umori njenega brata dvojčka, se dekle znajde na begu. In Cold Light je uro in pol dolga tekma s časom, ki je zaznamovana s stilsko dovršenim in občasno že kar surrealnim neo-noir vzdušjem, pričakovano hitrim tempom, brutalnim nasiljem ter sveda z znova izvrstno igro Monroejeve, ki drži film pokoncu tudi v najšibkejših trenutkih. Film režiserja in scenarista Maxima Girouxa, ki je hkrati njegov prvi celovečerec v angleškem jeziku, na vsebinski ravni ne predstavlja presežka in bi potreboval nekoliko bolj razdelano in poglobljeno zgodbo, preobrati so bolj ali manj pričakovani, zgodba na več mestih zaide v klišejkosti, večina likov (z izjemo Ave) pa je precej enodimenzionalnih. In Cold Light je film, katerega moč sloni na prezenci glavne igralke, kar se morebiti sliši kot slaba novica, vendar pa je Giroux še vedno dovolj spreten filmar, da uspešno ohranja gledalčevo pozornost.

“Jezen sem kot ris in tega ne zdržim več!” je kričal legendarni igralec Peter Finch v klasiki Network iz leta 1976 in postregel z nepozabnim nastopom, ki je – še posebej po zaslugi omenjenega prizora – zajel vse frustracije in nemoč malega človeka v boju s sistemom, ki ga venomer tlači na dno in preizkuša njegovo potrpljenje. S temi besedami bi lahko opisali tudi Tonyja Kiritsisa, ki je 8. februarja 1977 oborožen vkorakal v posloplje nepremičninske agencije v Indianapolisu in ugrabil Richarda Halla z namenom, da bi razkril poslovne prevare njegovega očeta, zaradi katerih je Kiritsis izgubil večmilijonski posel za gradnjo nakupovalnega centra. Drama s talcem se je nadaljevala naslednjih nekaj dni, v tem času pa je bil Kiristis povzdignjen iz popolnega anonimneža v medijsko zvezdo in ameriškega herojskega križarja zoper premožne in nedotakljive. Omenjeni incident je bil predmet nagrajenega dokumentarca Dead Man’s Line iz leta 2018, ta pa je služil kot navdih za celovečerni igrani film Dead Man’s Wire, s katerim se je Gus van Sant po skoraj sedmih letih premora znova usedel na režijski stolček. In glede na končni rezultat, bi lahko rekli, da je van Santu predah več kot koristil, saj je ustvaril izredno gledljiv, napet, nepričakovano duhovit in bridko satiričen film, ki se sicer poslužuje mnogih znanih motivov (kriminalno dejanje, izvršeno zaradi višjih in bolj plemenitih ciljev, kafkovski boj med malim človekom in brezčutnim sistemom, ki povrhu tega postane še medijskih spektakel), navkljub temu pa Dead Man’s Wire močno štrli iz povprečja in pri gledalcu pusti močan vtis. Za to se je potrebno zahvaliti odlični igralski zasedbi, kjer zasije predvsem fenomenalni Bill Skarsgaard v glavni vlogi, nič slabši pa niso neprepoznavni Cary Elwes in stoični Colman Domingo. Film tako postreže z idealno mešanico suspenza, satire in čustvene drame, da gledalca nikoli ne dolgočasi, pa četudi z vidika sporočilnosti ne prinaša komentarja, ki bi bil kaj bistveno drugače od klasik kot sta Dog Day’s Afternoon in že omenjene The Network. Dobrodošla vrnitev mojstra ameriškega neodvisnega filma.