V karieri vsakega filmarja pride trenutek, ko si ta za naslednji projekt izbere nekaj, kar ga bo vrnilo h t.i. koreninam oz. tistemu, kar ga je postavilo na filmski zemljevid. David Fincher, ki si je kariero zgradil na skrivnostnih psiholoških trilerjih kot so Se7en, The Game in Fight Club, si je za svojo vrnitev “na začetek” izbral najnovejši celovečerec The Killer, ki ga je sicer težko uvrstiti v katerikoli žanrski predalček, vendar pa se za film zdi še najbolj primerna oznaka eksistencialni kriminalni triler. Film, posnet po seriji istoimenskih francoskih stripov, ima zelo preprosto, morebiti celo nesramno preprosto zgodbo; Michael Fassbender igra vlogo neimenovanega profesionalnega morilca, ki opravlja svoje delo s pomočjo pogoste meditacije, kontroliranja srčnega utripa in poslušanja diskografije zasebe The Smiths. Prvič ga srečamo v Parizu, kjer se pripravlja na usmrtitev pomembne tarče, vendar pa ne gre vse po načrtih in morilec se znajde na begu pred tistimi, ki so ga za nalogo najeli. The Killer je Fincherjev najbolj oseben in intimen projekt, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, hkrati pa elegantno obrača žanrske klišeje na glavo in ohranja visok nivo tako suspenza kot psihološke kompleksnosti glavnega lika, ki prestavlja gonilo same zgodbe. Fincherjeva režija je natančna in elegantna, to pa dopolnjujejo še premišljena montaža, vzdušna fotografija, barvite lokacije, močan scenarij, znova odlična glasbena podlaga Trenta Reznorja in Atticusa Rossa ter seveda hladnokrvna igra Fassbenderja, ki je končno pristal v projektu, več kot vrednim njegovega talenta. Film je fabulativno morebiti res preprost, vendar pa se njegova lepota skriva v podrobnostih, ki so že od nekdaj Fincherjeva specialiteta; The Killer je na površju zelo napet in presenetljivo duhovit kriminalni triler o morilcu na begu, toda pod to oznako se skriva rekonstrukcija psihopatskega uma, ki se je že zdavnaj odpovedal lastni odrešitvi in pred seboj vidi zgolj naslednjo tarčo za odstrel. Četudi ne dosega vrhunskosti klasik kot sta Se7en in Zodiac, je The Killer eden boljših Fincherjevih filmov, ki dokazuje, da je mojster sedme umetnosti še vedno v dobri formi.

“Psi imajo samo eno slabo lastnost; zaupajo človeku.” In zaupanje predstavlja osrednji motiv najnovejšega celovečerca Luca Bessona z naslovom DogMan, ki na prvi pogled deluje kot reciklaža filmske uspešnice Joker s psmi, kar je precej natančna oznaka. V obeh filmih sta namreč glavna junaka družbena izobčenca s travmatičnim otroštvom, psihičnimi težavami in impulzivno, včasih tudi nasilno obsebnostjo. Bessonov “Joker” je Douglas (znova fantastični Caleb Landy Jones), ki je odraščal v nasilni družini in dober del svojega otroštva preživel v kletki s potepuškimi psmi, katere njegov oče trenira za ilegalne borbe. Med ujetništvom uspe vzpostaviti globoko vezo s štirinožnimi kolegi in v dobi odraslosti postane na invalidski voziček priklenjen ekscentrik z malo vojsko psov, ki je zanj pripravljena kršiti zakon, med drugim tudi ubijati. DogMan, vmesna pot med psihološkim trilerjem in črno komedijo, je film, do katerega je treba pristopiti z določeno miselnostjo; Besson življenjsko zgodbo glavnega junaka predstavi z estetiko okrutnega socialnega realizma, tej pa doda tudi močno začimbo absurdnega, ki bo pošteno preizkušala gledalčevo potrpljenje. Na tej točki je treba razumeti, da je DogMan zamišljen kot Bessonov poklon plemeniti naravi psov, ki so ena od redkih živih bitij z občutkom za zvesto, empatijo in razumevanje. Če gledalec sprejme te sicer hvalevredne režiserjeve namere, bo brez težav prebolel nekatere nenamerno komične trenutke in absurdno akcijo, ki v zadnji tretjini skoči do maksimuma. In navkljub tem problematičnim trenutkom je DogMan še vedno učinkovit, napet, duhovit, čustven in s strani Jonesa virtuozno odigran psihološki triler, ki vleče ogromno vzporednic s Phillipsovo mojstrovino Joker, hkrati pa ohrani dovolj domiselnosti in izvirnosti, da ni zgolj njena nesramna kopija. Bessonova oda štirinožnim prijateljem zadane v srce, pa četudi pri tem pretirava.