Kriminalni triler Pain Hustlers, ki je delno povzet po resničnih dogodkih, je še en film, ki skuša razgaliti ozadje zloglasne opiodne krize v ZDA, ki je razkrila brezobzirni oportunizem in pomanjkanje morale ljudi, ki so zavestno širili predpisovanje zdravil z zelo visoko stopnjo možnosti, da bo njihov uporabnik postal odvisnež. Emily Blunt je Liza Drake, striptizeta in mati samohranilka iz Floride, ki nekega dne trči ob gizdalinskega predstavnika propadlega farmacevtskega podjetja, ki skuša na trgu prodati protibolečinsko pršilo s fentanilom. Liza s svojimi verbalnimi spretnostmi in neustavljivim šarmom uspe prepričati več zdravnikov, da začnejo predpisovati pršilo, zaradi česar začne podjetje kovati visok dobiček, toda kmalu se pokaže prve usodne posledice njenih dejanj; bolniki, ki uporabljajo zdravilo, postanejo težki odvisniki, nekateri pa zaradi prevelikega odmerka celo umrejo, to pa postopoma zbudi pozornost vladnih oblasti, Liza pa prav tako zapade v globoko moralno krizo. Pain Hustles je film, ki si na vse kriplje trudi posnemati Scorsesejev duhoviti borzni ep The Wolf of Wall Street, hkrati pa želi v dveh urah, kolikor traja, pri gledalcu zbuditi vsa možna občutja; jezo, smeh, sočutje, zgroženost in razočaranje. Vsekakor gre za ambiciozen podvig, ki pa režiserju Davidu Yatesu žal uspe zgolj napol; verjetno največja težava filma je, da skuša biti veliko, vendar na koncu od njega ostale bolj malo. Gre za zmerno zabaven in kratkočasen izdelek, čeprav bi moral biti mnogo več kot to; film o eni od najbolj moralno sprevrženih kriz v zgodovini človeštva ne bi smel biti obravnavan kot odbita črna komedija, še posebej, če se Yates ne zna odločiti, če bi glavno junakinjo (sicer odlična Bluntova) prikazal kot negativko ali pozitivko, zato izbere srednjo pot in jo skuša prodati kot dobrosrčno in naivno podjetnico, ki preprosto ni vedela, da škoduje ljudem. Če je gledalec pripravljen kupiti ta šibek argument, je seveda v njegovi domeni, toda film s tako pretresljivim ozadjem bi moral biti bolj udaren in celo nedvoumen. Pain Hustlers je film, ki bi ga uvrstili med t.i. neškodljivo razvedrilo, čeprav to vsekakor ne bi smel biti.

Kenneth Branagh se je zadnja leta spopadel z velikanskim izzivom upodobitve slavnega detektiva Hercula Poirota, kjer se je soočal s preteklimi težkokategorniki kot sta nepozabna Peter Ustinov in predvsem David Suchet. Prva dva poskusa, Murder on the Orient Express in Death on the Nile, sta se izkazala za povsem simpatični in nepretenciozni imitaciji starošolskih detektivk, Branagh pa se je prav tako solidno vživel v vlogo Poirota, pa četudi niti približno ni dosegel šarma in karizmatičnosti svojih igralskih predhodnikov. Toda ob pogledu na prve napovednike tretjega filma o Poirotovih avanturah z naslovom A Haunting in Venice se je zazdelo, da Branagh pripravlja mnogo več kot še eno klasično detektivko, še posebej zaradi močnih nadnaravnih elementov, ki so prisotni skozi celotno zgodbo; kot že pravi sam naslov, se tretji film odvija v Benetkah, kjer se zdaj upokojeni in vsega naveličani Poirot na noč čarovnic udeleži zabave v domnevno zakleti palači operne pevke, ki preboleva tragični samomor svoje hčerke. Zabave se udeleži tudi medij, ki trdi, da lahko naveže stik s pevkino preminulo hčerko, toda kmalu zatem se začnejo v palači dogajati nepojasnjeni umori, Poirota pa hkrati preganjajo strašljive vizije, povezane z grozljivo preteklostjo zakletega kraja. Za primerjavi s prvima filmoma je A Haunting in Venice že v vizualne plati bistveno drugačen; namesto razkrošnih lokacij je tokrat dogajanje omejeno na klavstrofobično in temačno palačo z mnogimi slabo osvetljenimi hodniki, skritimi rovi in poplavljenimi beneškimi kanali. Posledično se film močno spogleduje z elementi nadnaravne gotske srhljivke, ki prepriča z izvrstno temačno atmosfero, počasnim tempom in kompleksno zgodbo, polno globokih moralnih vprašanj, kar omogoča Branaghu, da postreže z svojo daleč najboljšo igralsko interpretacijo slavnega detektiva, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, kjer blestijo predvsem Michelle Yeoh, Jamie Dornan in Tina Fey. Končni rezultat je izvrstna poslastica tako za ljubitelje klasičnih kriminalk kot tudi gotskih grozljivk.