Avstralska filmarka Kitty Green je leta 2019 dostavila enega najboljših filmov zadnjega desetletja, kot britev ostro in hkrati sofisticirano psihološko dramo The Assistant, ki je na iskren in nesentimentalen način razgalila problematičen položaj žensk na delovnih mestih, ki so vsakodnevno podvrežene maltretiranju, seksističnim opazkam in podcenjevanju s strani moških kolegov. V podobni maniri Greenova nadaljuje tudi z najnovejšim celovečercem, ruralnim trilerjem The Royal Hotel, kjer je znova združila moči z igralko Julie Garner; zgodba se vrti okoli dveh mladih kanadskih popotnic, ki ob prihodu v Avstralijo v želji po zaslužku sprejmeta delo natakaric v odročni beznici The Royal Hotel. Kot je moč pričakovati, se dekleti soočita ne zgolj z vihravo jezo arogantnega in seksističnega lastnika beznice (skorajda neprepoznavni Hugo Weaving), temveč tudi z neprimernim obnašanjem moških gostov, ki s svojo vsiljivostjo, vulgarnimi opazkami in celo nasiljem pošteno preizkušajo potrpljenje mladih deklet. Zdi se, da je Greenova s filmom The Royal Hotel želela ustvariti feministično različico klasike Deliverance; dve mladi dekleti, katerih edina težava v življenju je dobiti kodo za uporabo wi-fija, se znajdeta v svetu postopačev, alkoholikov, prostakov in nasilnežev. Takšnih zgodb je filmih na stotine in žal tudi Greenin najnovejši celovečerec v ničemer izstopa od ostalih podobnih izdelkov, kvečjemu v nekaterih ključnih trenutkih celo popolnoma odpove. Preprosto povedano; The Royal Hotel je triler brez suspenza oz. film, ki venomer daje občutek, da bo gledalca pripeljal do katarzičnega vrhunca, vendar na koncu od vsega skupaj ostane zgolj hladen tuš. Navkljub dobrim igralskim predstavam, spretni režiji in občasno spektakularnim podobam avstralske divjine pričujoči film ne ponudi ničesar, kar ne bi videli v praktično vsaki kopiji Boormanove klasike. Težava sta tudi pomankljivo raziskani osrednji junakinji, za kateri ni nikoli povsem jasno, zakaj sploh vztrajata pri delu – za katerega nista niti dobro plačani – in prenašata toksično obnašanje moških likov, ki so vsi po vrsti boleče stereotipni in enodimenzionalni. Po mojstrovini kot je bil The Assisant je Greenova s svojim novim celovečercem močno razočarala; The Royal Hotel je film, ki želi biti dramatičen in čustven, hkrati pa je povsem zadovoljen s plavanjem v morju povprečnosti.

Ena noč na zapuščeni bencinski črpalki se spremeni v boj za preživetje, ko glavna junakinja trilerja Nighf of the Hunted postane tarča ostrostrelca z nejasnimi motivi. Film režiserja in scenarista Francka Khalfouna, ki je hkrati priredba španskega trilerja Night of the Rat iz leta 2015, je eden od tistih ekonomičnih trilerjev, ki skušajo maksimalno izkoristiti omejeno lokacijo, kjer se je ženska pripravljena ubraniti pred streli napadalca, hkrati pa izluščiti razloge za njegova dejanja. Nighf of the Hunted je v prvi polovici dokaj posrečen triler z odlično Camile Rowe ter peščico izredno napetih prizorov suspenza, vendar pa se vsi ti aduti v nadaljevanju filma porazgubijo v množici klišejev. Glavni težavi filma sta njegova brezciljnost in površinskost. Slednja se izraža predvsem preko nerazvitih likov, o katerih izvemo bore malo relavantnega, še tistih nekaj podatkov pa ne prinaša nobene koherentne vsebinske povezave z okvirnim zapletom. Ravno to pa nas pripelje do drugega, bistveno večjega problema filma; njegova poanta oz. pomanjkanje le te. Night of the Hunted sicer na več mestih daje občutek, kot da želi gledalcu posredovati nek močan in udaren družben komentar – še posebej v prizorih, kjer napadalec glavno junakinjo utruja z dolgimi pridigami o tem, kako je Amerika šla k hudiču, da je bil napad na Capitol leta 2021 upravičen in da farmacevstke družbe izvajajo genocid nad lastnim narodom -, ki pa je bolj sam sebi v namen oz. obtiči nekje med oblaki režiserjevih očitno preveč ambicioznih idej. Night of the Hunted ni sicer slab film, pravzaprav je čisto spodobno zapravljanje dolgčasa, toda po drugi strani je vse, kar izvede, tako predvidljivo in klišejsko, da film nima možnosti, da bi ostal v trajnejšem spominu.