Na novoletni večer v Baltimoru nekdo z ostrostrelsko puško hladnokrvno umori več kot dva ducata nedolžnih civilistov in prva na prizorišču zločina je talentirana, vendar s težavno preteklostjo zaznamovana policistka Eleanor (simpatična Shailene Woodley). Njen talent za iskanje podrobnosti ter strašljivo razumevanje morilčevih motivov zbudi pozornost preiskovalca FBI (cinično duhoviti Ben Mendelsohn), s katerim združita moči, da bi čim prej našla klavca, ki ogroža mesto. To je okvirni zaplet temačnega kriminalnega trilerja s precej generičnim naslovom To Catch a Killer, ki – če smo popolnoma iskreni – ne zbudi visokih pričakovanj, saj je v žanru modernih policijskih kriminalk takšne filme moč najti na vsakem koraku. Toda prva polovica pričujočega filma nekoliko zbudi upanje, da so stvari obrnjene v pravo smer; vzdušna atmosfera hladnih baltimorskih ulic, ravno prav visoka mera suspenza, privlačni misterij o morilcu, ki ubija navidez brez smiselnega motiva in pristna tovariška dinamika med izkušenim FBI preiskovalcem ter konfliktno mlado policistov uspejo pritegniti gledalčevo pozornost. Žal pa film ostane “zvest” generičnosti svojega naslova in nekje na sredini začne kazati očitne znake kreativne izgubljenosti; zgodba postaja vse bolj klišejska, liki stereotipni (kar je še posebej škoda za lik Eleanor, saj gre za še eno podobo policiste, ki se bori z različnimi odvisnostmi in samomorilskimi mislimi – kar je najbolj utrujen kliše v policijskih filmih) in razpleti vse manj domiselni, proti koncu pa razkritje morilca in njegovih motivov gledalcu ne prineseta vidnejšega zadovoljstva. To Catch a Killer sicer nikoli ne zapade v popolno katastrofo in postreže z dobrimi igralskimi predstavami in nekaterimi zanimivi idejami, toda za nekaj manj pozabljivega bi potreboval spretno roko režiserja kalibra David Fincher, za to pa mu kakopak zmanjka ogromno kilometrov.

Travis Hurley (neprepoznavni Simon Baker) je zadrogiran policijski detektiv, ki ga pot zanese v majhno avstralsko podeželsko mesto, da bi znova preiskal okoliščine nerešenega primera umora 20 – letne aboriginke. Odkrivanje starih ran in predsodkov, skritih pod fasado navidez dolgočasnega in umirjenega mesta predstavlja osrednji motiv tihe, nenavadno meditativne noir kriminalke Limbo režiserja in scenarista Ivana Sena, ki se je tekom svoje kariere specializiral za serviranje puščavskih krimičev s pridihom skrivnostnosti (dober primer sta kultna filma Mystery Road in njegovo nadaljevanje Goldstone). Sen pa je še posebej spreten pri prepletanju žanrskih konvencij z družbenimi sporočili, ki se dotikajo raznolikih tematik, še posebej rasizma in policijskega nasilja in tudi v primeru filma Limbo ni nič drugače. Gre za počasen, kompleksen in zahteven hibrid starošolskega filma noir, westerna ter socialne drame o zamolčanih travmah avstralske družbe, še posebej v njenem nečimrnem odnosu do domorodcev, ki so pogosto tarča predsodkov in nasilja. In kot je moč pričakovati, je preiskava umora zgolj fasada za Senovo precizno in subtilno raziskovanje širših družbenih problematik, kjer se filmar ne zadovolji s sentimentalnostjo in enostavnimi rešitvami (ker te v realnem življenju ne obstajajo). Film odlikuje tudi čudovito minimalistična črno-bela fotografija, primerno počasen tempo ter odlične igralske predstave, kjer seveda največ pozornosti zbudi ravno Baker v svoji daleč najboljši vlogi v karieri. Zaradi počasnega tempa in pomanjkanja “akcije” film najverjetneje ne bo pisan vsakomur na kožo, vendar pa Limbo predstavlja dobrodošlo osvežitev žanra, ki je zavoljo čezlužniške hiperprodukcije žal prepogosto podvržen plastičnosti in generičnosti.