Kanadčanka Emma Higgins je bila doslej znan bolj po režiranju videospotov različnih indie rock skupin in delček tega sveta je našel pot tudi v njen celovečerni prvenec Sweetness, ki se loteva večno aktualnega vprašanja o naši glorifikaciji zvezdnikov in kako daleč skušamo kreniti, da bi zaščitili idealistično podobo, ki jo gojimo do njih. Film spremlja osamljeno in vase zaprto najstnico Rylee (izvrstna Kate Hallett v svoji prvi glavni vlogi), ki je velika oboževalka rock zvezdnika Paytona Adlerja (Herman Tommeraas), čeprav ta pod svojim imidžem trpečega poeta skriva zavoženega in neodgovornega odvisnika od mamil. Ko Rylee spozna pravi obraz svojega idola, jo te ne odvrne od nepremišljenega dejanja; prepričana, da ga lahko ozdravi odvisnosti, Paytona ugrabi in zapre v kletne prostore sosedove hiše, ki jo mora čuvati, tekom dni pa ugotovi, da je cena za njeno malikovanje disfunkcionalnega rockerja previsoka. Sweetness na vsebinski ravni morebiti ne odkriva tople vode; filmov na temo obsedenih oboževalcev, ki vzpostavijo nezdrav odnos do svojih idolov, je ogromno, pa vendar Higginsova v že znano formula vnaša več dramatičnosti, saj je tokrat “obsedenka” travmatizirana, šikanirana in depresivna najstnica, ki v malikovanju zvezdništva vidi edini izhod iz njenega dolgočasnega življenja. In četudi so njena dejanja v filmu vse bolj nasilna in sprevržena, uspe zgodba dostaviti dovolj grenkega realizma, ki ponudi tragičen vpogled v psiho razklane mlade duše, ujete med brutalnostjo vsakdana in krepitvijo “materinskega” odnosa do človeka, ki si njeno pozornost morebiti niti ne zasluži. Sweetness je tako film, ki že videno predstavi z dobršno mero temačnega suspenza in pretresljive emocionalnosti, temu pa je še dodan kanček dobrodošlega črnega humorja. Več kot obetaven prvenec kanadske filmarke, za katero bomo v prihodnje (upajmo) še slišali.

Hišna pomočnica ameriške pisateljice Friede McFadden velja za eno od največjih literarnih uspešnic zadnjih let, pa četudi bi se o njeni kvaliteti dalo razpravljati; roman sicer ni slab, pa vendar se močno naslanja na zlajane klišeje iz modernih “ženskih” kriminalk kot so Ženska na vlaku in Ni je več, obenem pa se ponaša z absurdnim razpletom in celo vrsto vsebinskih lukenj. Toda denar je sveta vladar, zato je razumljivo, da je Hollywood pohitel s filmsko adaptacijo knjige, ki je bila (na srečo) zaupana izkušenemu režiserju Paulu Feigu ki se je v preteklosti že izkazal z inteligetnimi in duhovitimi psihološkimi trilerji kot je A Simple Favor, nič slabše pa se ne odreže s filmom The Housemaid. Zgodba o nekdanji arestantki Millie (Sydney Sweeney), ki dobi službo hišne pomočnice pri premožni Nini (Amanda Seyfried) in njenem čednem možu Andrewu (Brandon Sklenar), je v filmski obliki na skoraj vseh ravneh bistveno boljša od literarne predloge; zaradi Feigovega dobrega poznavanja ženske psihe so liki bolj dodelani in poglobljeni, zgodba se znebi mnogih osladnosti iz knjige in daje več fokusa na temačnem psihološkem suspenzu, brutalno sklepno dejanje pa naredi zgodbo nekoliko manj absurdno, pa četudi se film ne more povsem odpovedati že omenjenim vsebinskim nelogičnostim. The Housemaid zasije tudi s pomočjo dobro izbrane igralske zasedbe; Sweeneyjeva je kot Millie zelo solidna izbira, saj elegantno lovi ravnotežje med seksapilnim in vsakdanje “dolgočasnim”, najboljša igralka v filmu pa je brez kančka dvoma Seyfriedova, ki lik psihološko razklane Nine dostavi z močno čustveno intenzivnostjo. The Housemaid je navkljub občasni klišejskosti in absurdnosti več kot spodoben moderni triler, ki se močno dviga nad povprečno literarno predlogo.