Predstavljajte si, da ste v družbi ljudi, ki drug drugemu pripovedujejo šalo brez poante oz. s poanto, ki je znana zgolj njim, vi pa se obsojeni, da poslušate te nesmisle in zgolj nestrpno pričakujete, da jo boste lahko popihali domov. Točno tako se boste počutili med ogledom najnovejšega celovečerca kontraverznega filmarja Davida O. Russella, zgodovinskega komičnega trilerja Amsterdam. Film, ki se ponaša z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Christian Bale, Margot Robbie, John David Washington, Robert De Niro, Rami Malek, Anya Taylor-Joy, Zoe Seldana, Timothy Olyphant, Taylor Swift, Mike Myers in Michael Shannon) časovno preskakuje med letoma 1933 in 1918, ko se trojica najboljših prijateljev po spletu okoliščin znajde sredi preiskave skrivnostnega umora upokojenega ameriškega generala, pri tem pa odkrije svetovno zaroto, od katere je celo odvisna prihodnost sveta. Amsterdam je film, ki mu s tehničnega vidika ni moč veliko očitati (v oči padeta predvsem vzdušna scenografija in kostumi), hkrati pa je njegova epska zgodba izredno ambiciozna in visokopotezna. Žal pa ambicije same po sebi ne pomenijo nič, če te niso dosežene in s tega vidika Russelov film pogrne na celi črti; podobno kot njegov prejšnji – sicer kritiško hvaljeni – film American Hustle, imamo tudi tokrat opravka z razvlečeno, nefokusirano in dolgočasno zgodbo, znotraj katere se sicer ves čas nekaj dogaja, vendar pa hkrati nič. Po strukturi film namreč spominja na kolaž nepovezanih prizorov, kjer igralci ves čas dajejo občutek, kot da se pred njimi dogaja nekaj zelo pomembnega, medtem ko gledalcu niti približno ni jasno, kam njihovo blebetanje in divjanje sploh vodi. In četudi je igralski ansambel resnično bogat, z izjemo Bala in Robbijeva skoraj nihče ne pusti globjega vtisa; zdi se celo, da je Russell vse te zvezdnik stlačil v film zgolj zato, da se lahko pohvali, koliko pomembnih igralskih imen lahko zvabi v svoje projekte. Amsterdam je kot celota film, katerega obstoj je najverjetneje jasen zgolj Russellu, medtem ko so gledalci – upravičeno – izdelek pustili finančno pogoreti.

Filmi, posneti v enem samem neprekinjenem kadru so že od nekdaj zahtevni za filmarje, a toliko bolj vzdušni in efektni za gledalce, saj so zaradi načina posredovanja zgodbe, ki se razvija brez rezov in prekinitev, bolj vživeti v dogajanje. Toda posebnost srhljivega trilerja Soft & Quiet ni toliko v sami pripovedovalni tehniki kot v zgodbi sami, ki ponudi zanimiv pogled na sicer večno aktualne problematike rasizma in nasilja, vkoreninjenega v navidez urejenih predmestnih soseščinah. Ponavadi so v filmu kot rasisti potretirani moški, kar je verjetno posledica trenutnega duha politične korektnosti, ki hkrati želi kritično zbadati sindrom toksične moškosti, toda v primeru Soft & Quiet je zgodba drugačna in polna prebrisanih preobratov. Film na začetku predstavi glavno junakinjo, prijazno osnovnošolsko učiteljico Emily, ki pod uglajenim videzom in elegantnim obnašanjem skriva nekaj bistveno bolj temačnega. Slednje pride do izraza, ko se Emily odpravi na srečanje s prijateljicami in je razkrito, da je dogodek v resnici sestanek skrajnodesničarskih in rasističnih žensk, ki pečejo pite, okrašene s sadnimi svastikami ter nagajivo druga drugi naklonijo nacistične pozdrave. Na tej točki začne film učinkovito graditi občutke nelagodja, še posebej, ker je močno razviden kontrast med navidezno civiliziranostjo žensk ter njihovo podivjano, animalistično in toksično naravo. Ko se ženske v nadaljevanju zapletejo v spor z dvojico priseljenk, se večer začne postopoma spreminjati v neobvladljivo katastrofo. Soft & Quiet bo za marsikaterega gledalca izredno neprijetna, neizprosno brutalna in okrutna izkušnja, vendar pa to ne pomeni, da bi moral odvrniti pogleda stran od odurne resničnosti, ki jo film prikazuje. To, da je film posnet v enem samem neprekinjenem kadru, je še toliko bolje, saj je s tem preskok dogajanja iz umirjenosti v kaos bolj vzdušen in pretreslijv. Režiserka in scenaristka Beth de Araujo razgali žalostno dejstvo, da rasizem ni pogojen s spolom in opozori na nesmislenost sovraštva do drugačnosti brez pokroviteljske drže in sentimentalizma. Nedvomno eden od najbolj za ogled neprijetnih filmov letošnjega leta.